Hvalnica letu 2025

Leto 2025, hvala.

Čeprav sem v preteklosti prešla temo, v kateri sem se kot parajoč ton žalostinke raztapljala in izgubljala, je moje življenje naposled le krenilo v pravo smer. Sicer nikoli nisem bila pristaš definiranja tega, kaj je prav in kaj narobe, a zgodbe srca govorijo same zase.

Leta 2024 sem se z mami udeležila delavnice, na kateri je vsak gost prejel darilno vrečko z naključno orakeljsko karto. Še danes me gleda izza knjižne police: »Želiš pisati? Potem je to tvoja potrditev, da je to del tvojega poslanstva.« Če sem bila še do tistega trenutka razpeta, zmedena in polna frustracij, ker pri osemindvajsetih letih še vedno nisem vedela, kaj je namen moje duše, je tisti večer to breme zapustilo moja ramena. Izdihnila sem olajšanje in vdihnila nekaj novega. Upanje. Vero. Zavedanje, da pa morda le je nekaj pomembnega v načinu mojem pisanju.

In tako sem devetega Junija 2024 dokončala svoj prvenec. Po vseh pregledih in popravkih sem knjigo meseca Decembra v branje in ogled poslala založbi 5KA, Marca 2025 pa sem za njeno izdajo že podpisala založniško pogodbo. Da, premiki zadnjih dveh let so me ojačali. A preden sem resnično zagorela, sem se morala zlomiti še na delih, ki niso bili podporni do moje prihodnje verzije. In ne, ni bilo enostavno. Veliko je bilo solz, obupa in že nevarnega nesmisla. Namreč kdo si, ko ti je smisel odvzet? Si sploh lahko še rečeš človek?

A sem morala póčiti. Se razleteti, kot da se nisem že neštetokrat poprej. In ko nisem imela več moči seči po smislu, sem začela pisati. Bil je Januar 2024. Takratna služba me je tako bremenila, dušila in onesrečevala, da bi si mi bilo prijetneje porezati žile, kot se zjutraj spet odpeljati v pisarno, v kateri se mi je znotraj grla vsakokrat zaredil cmok. A me je pisanje rešilo. V bistvu sem pisala, kot bi bila na robu norosti. Ker sem šele med vsemi tistimi črkami, povedmi in sporočili, ki sem jih z blazinicami prstov prenesla na papir, dojela, da je bilo vse prav. Vse tako zelo smiselno, da je že bolelo. Ker mi nikoli ni bilo namenjeno iti po utečeni poti, ampak si izboriti svojo. Ne na silo. Ne za vsako ceno. Ampak z Ljubeznijo do sebe. Z vero, da zmorem. Z zaupanjem, da je to res prava pot zame.

In potem je prišlo let 2025. Simonova mama je presenetljivo hitro dobila mesto v domu starejših, zato sva se vrgla v popolno prenovo njegovega stanovanja. Špohtlanje, štemanje, ravnanje sten, ureditev vodovoda in elektrike, polaganje ploščic, tal, skratka, bilo je naporno. Na hiši delati vsako jutro pred službo in vsak dan po njej. In tako več mesecev. Za pisanje skoraj nisem imela več časa. Ponovno sem postajala nestrpna, sitna in jezna. V resnici me je vse zadelo naenkrat: prenova, selitev, izdaja prvenca in praznovanje tridesetke. Vse v mesecu Juniju. Če bi s takšnim tempom nadaljevala še malo dlje, bi izgorela. Bila sem že čisto na koncu. Na meji, da me zares zapusti razum in poblaznim. Ne od napora, ki je bil terjan od naju obeh – ampak od pomanjkanja časa. Želela sem samo ustvarjati in pisati, pa vendar razmere v tistih mesecih niso bile prizanesljive do mene.

Midva z dragim

Začetek prenove stanovanja

Veliko kavic in malo puzzlanja

Ogromno druženj in smeha

Letos smo bili letniki '95 na udaru za proslavljanje tridesetk

Mrežica

Parket ven

Špohtlanje

Vrtičkanje

Fizična moč deklet pride še kako prav

Izdaja prvenca

Najlepša torta

Moja srčna dekleta

Državno tekmovanje v hitrostnem puzzlanju

Prva kavica v novi kuhinji

Oddih, svoboda, morje

Jutranja obrazka na morskem zraku

Prvič tudi v plezalnem mestu

Spontana in posrečena

S sopisateljicama na slovenskem knjižnem sejmu

Veliko srčnih posvetil

A vseeno. Letu 2025 sem neizmerno hvaležna. Preizkušnje, v katere me je pahnilo, sem opravila z odliko. Izdala sem svojo prvo knjigo in uresničila delček svojih sanj. Svojo identiteto sem zgradila na novo ter si prisegla, da je ne izgubim več. Dopolnila sem okroglih 30, hvaležna za to neprecenljivo sposobnost časa, da zaceli rane in omogoči nov pogled. Na življenje. Na svet – in nase.

Da, leto 2025 je bilo zame leto velikih in hitrih sprememb. Šla sem na vse ali nič – pred izzivi pa ne bežim več. Niso ravno prijetni, a jih kot športnica rada primerjam s treningom. Od vsega napora se potiš, morda celo trpiš, a ko z njim zaključiš, postane percepcija samega sebe bistveno jasnejša. Vidiš namreč, koliko zmoreš, koliko si že premagal in kako močan si v resnici. Zato ne, niso vsi izzivi prijetni. A se nam sredi poti ne nasmehnejo, da bi nas ujčkali, temveč ojačali. Življenje ve, da smo ustvarjeni za več.

Leto 2025, hvala. Za vse lekcije, za vse zmage, za vse trenutke, ko sem mislila, da ne zmorem. Naučilo si me, da lahko zaupam sebi, svoji poti in svoji notranji moči. In čeprav sem prehodila zahtevne preizkušnje, v 2026 vstopam odprtega srca, z vero v svoje sanje in s pripravljenostjo, da zaživim še globlje, še bolj iskreno in še bolj Jaz.

S hvaležnostjo, Petra