Spoznavam, da je v tem življenju orgazmično prav vse – če se na njegove plasti le odločimo pogledati z zornega kota, ki mu je naša duša naklonjena. In da, absolutno me prvič v tridesetih letih mojega obstoja pali življenje sámo. Iskrenje je povsod okoli mene in ne verjamem več, da se planeti poravnavajo zame, ampak da se poravnavajo zaradi mene.

Cenjeni Bralec – ali naj danes morda raje začnem z draga Ženska, Včeraj me je življenje znova objelo, ujelo ter mi pokazalo, kako močne postanemo Ženske, ko se združimo, si zaupamo, se druga drugi odpremo ter si pustimo biti ranljive, iskrene ter polne. Polne življenja, upanja, strasti in ljubezni. Do sebe – in druga do druge. Svetovi, ki se mi odpirajo po zaslugi vneme, da iz te poti ustvarim svoje najboljše življenje, mi iz dneva v dan in iz leta v leto dokazujejo, kako z

Cenjeni Bralec, Kaj je tisto, kar te žene naprej? Kaj ti predstavlja črnino, v kateri se dejansko želiš izgubiti – in kaj je v tvojih očeh tako veliko, da bi se morda prvič zares želel najti? Sebe. V vseh svojih podobah, v vseh svojih sanjah, nagonih, vzgibih in strasteh? Kaj je tisto, kar ti požene kri po žilah? Katera misel ti zjutraj pomaga vstati in ob kateri brezskrbno zdrkneš v spanec? Kateri viharji v tebi neizprosno zahtevajo tvojo pozornost; in kateri so takšni, ki

Cenjeni Bralec, s teboj delim zapis, za katerega me je navdihnila nevihta dva dni nazaj: Če sem povsem iskrena, včasih sploh ne vem, komu zares pišem. Večinoma zapise spravim na površje, ko v notranjosti nimajo več prostora – tako kot danes. Z dragim sva se ravno vrnila s sprehoda. »Nevihta prihaja,« je rekel nekaj minut zatem, ko je zaradi črnih oblakov preveril vreme. »Ne bo nama hudega,« sem odgovorila navihano. Obrvi je živčno stisnil skupaj. »Ti to vedno rečeš.« Vse

Z vso gorečnostjo svojega utripa vem, da mi je namenjeno več od životarjenja v službah, ki vzamejo več, kot dajo. Zato bom še naprej vsak dan vlagala vase in v svoje sanje. Ker to ni sprint, ampak maraton. Jaz pa sem, kot se je izkazalo v preteklosti, odličen tekač.

Ne morem biti del pogovorov, ki se vijejo zgolj zato, da tečejo in da tišina ne postane preobremenjujoča. Ne morem skriti navdušenja nad majhnimi stvarmi in ne predstavljam si življenja brez zvokov užitka, ki zapustijo moje grlo vsakokrat, ko zagrizem v okusno hrano.

Ker smo vredne. Smo resnica, ki mora biti izražena. Glas, ki zahteva biti slišan. Besede, ki preprosto morajo biti izgovorjene – in občutki, ki samo čakajo, da priplujejo na površje. Da jih objamemo, sprejmemo ter si po vseh bitkah, ki smo jih igrale proti sebi, kočno podamo roko. Da, same sebi. Kot cesarice. Vladarice. Kraljice. Kajti to tudi smo.

Cenjeni Bralec, Hvala, ker si. Hvala, ker preko branja in potovanj v različne svetove poglabljaš svojo empatijo ter s tem naš svet delaš še malce lepši. Včasih kdo utegne pomisliti, da je branje pobeg. Toda tudi kovanec ima dve plati. Iz tega vidika je lahko pobeg čisto vsaka stvar. Predolgo spanje. Tisti kozarec pelinkovca ob novi zmagi. Šport. Celo pisanje. Vendar sem skozi leta in izkušnje postala optimist. Nekdo na vikend dlje pospi, ker se mu med tednom ni uspelo spoči

Cenjeni Bralec, oh, kako čudovito postane življenje, ko se iz njegovih razbitin odločimo sestaviti za nas najlepši in najbolj čaroben mozaik! Včeraj sem se imela prvič priložnost preizkusiti v meni osebno precej prilegajočih se čevljih voditeljice ter na Enetini predstavitvi knjige Življenje na limonadi deliti še en drobec sebe. Sicer pa smo vsi dajali in prejemali – tako midve kot cenjena publika, ki je sledila nameri in izbrala iskrenost. Lepo je drugim kazati pravega se

Cenjeni Bralec, danes si dovolim biti malce jokava (v pozitivnem smislu). Namreč tako zelo sem ganjena … Hvaležna sem vsakemu, ki začuti klic moje resnice, mojih besed in mojih zgodb. Že samo zavedanje, da ste tam, berete in se skozi poglavja sprehajate po kotičkih moje duše, me vsakič znova navdaja s hvaležnostjo. Celo goro nje, v bistvu. Vaši komentarji in povratne informacije na moj prvenec me vedno znova posrkajo v enega izmed mavričnih svetov. Ker zame to niso samo bes

Čas je, da stopim iz ozadja. Da preboj, ki se mi obeta, ne le doživim, ampak ga občutim. Z vsem, kar diha v meni. Z vsem, kar bije, me potiska naprej ter me končno postavlja tja, kamor spadam.

Dragi Bralec, Ne vem, ali bom ta zapis sploh kdaj objavila, a moram pisati. Moram dati ven. Preveč je tega, kar čutim, preveč boli, hkrati pa me solze osvobajajo na način, ki jim ga ne bi pripisala. In da, ob misli, kako močno lahko čutim ta svet in ljudi v njem, mi gre ponovno na jok. Bodisi naj bo to knjiga, serija, film, pripovedovalčeva izkušnja ali pesem – vse, kar nosi zgodbo, se me dotakne. In ko rečem, da se me dotakne, tega ne mislim samo kot občutek. Ne, ta je než

Nisi sam. In nisi nepomemben. Daleč od tega. Tvoje življenje šteje. Tvoj smisel za humor je nalezljiv. Morda se ti zdi, da si ga izgubil nekje med neizživetimi objemi in neizrečenimi besedami, a to še ne pomeni, da si izgubil sebe. Veš, včasih smo tako osredotočeni v eno točko v času, v eno misel, v eno prepričanje – da spregledamo blagoslov, ki ga predstavljamo drugim. Mimoidočim. Kolegom. Prijateljem. Sosedom. Svojemu hišnemu ljubljenčku. Če ne bi imel iskre, ne bi bil tu.

Pozdravljen, Bralec. Čeprav me je ideja za naslov romana Med vsemi njunimi svetovi od znotraj objela šele proti koncu pisanja zgodbe, pa sem naslovnico zelo jasno videla že od samega začetka. Sicer niti takšna, kakršno sem prvotno imela v glavi – a je veliko, veliko boljša. Sprva sem globino, ki se je dotikam v romanu, želela izpostaviti s črnim ozadjem in belim mostom, ki vodi od enega junaka do drugega – a je nežnost, prelita v zgodbo, zahtevala drugačen razplet. Prizna

Cenjeni Bralec, kot mala punčka nikoli nisem imela ne vem kako zelo velikih sanj. V obdobju, ko sta bila starša še skupaj, mi ni manjkalo absolutno nič. Po njuni ločitvi pa je nek del mene počil – in se razlil na mestih, ki si še dolgo niso opomogla. Ko so me torej vprašali, kaj želim postati, ko odrastem, nisem znala oblikovati končnega odgovora. Nekaj časa mi je bila všeč ideja zdravnice, ki bi pomagala bolnim. Nekaj časa sem bila navdušena celo nad vlogo pravnice, ki bi

Pozdravljen, Bralec, Ker je ta prostor posvečen vsemu, kar vznikne iz besed, in ker je danes moj dan – dan, poln pomena in občutkov – sem se s teboj odločila deliti svojo ljubezen do pisem. S takratno najboljšo prijateljico sva si jih začeli pisati in naslavljati že v osnovni šoli. Nad to izmenjavo čutnosti sva bili tako navdušeni, da sva si kupili celo vosek in žig, s katerim sva kuverto na staromoden način zapečatili. K pismom sem se kot nepoboljšljivi romantik zatekala n