Spoznavam, da je v tem življenju orgazmično prav vse – če se na njegove plasti le odločimo pogledati z zornega kota, ki mu je naša duša naklonjena. In da, absolutno me prvič v tridesetih letih mojega obstoja pali življenje sámo. Iskrenje je povsod okoli mene in ne verjamem več, da se planeti poravnavajo zame, ampak da se poravnavajo zaradi mene.

Cenjeni Bralec – ali naj danes morda raje začnem z draga Ženska, Včeraj me je življenje znova objelo, ujelo ter mi pokazalo, kako močne postanemo Ženske, ko se združimo, si zaupamo, se druga drugi odpremo ter si pustimo biti ranljive, iskrene ter polne. Polne življenja, upanja, strasti in ljubezni. Do sebe – in druga do druge. Svetovi, ki se mi odpirajo po zaslugi vneme, da iz te poti ustvarim svoje najboljše življenje, mi iz dneva v dan in iz leta v leto dokazujejo, kako z

Cenjeni Bralec, Kaj je tisto, kar te žene naprej? Kaj ti predstavlja črnino, v kateri se dejansko želiš izgubiti – in kaj je v tvojih očeh tako veliko, da bi se morda prvič zares želel najti? Sebe. V vseh svojih podobah, v vseh svojih sanjah, nagonih, vzgibih in strasteh? Kaj je tisto, kar ti požene kri po žilah? Katera misel ti zjutraj pomaga vstati in ob kateri brezskrbno zdrkneš v spanec? Kateri viharji v tebi neizprosno zahtevajo tvojo pozornost; in kateri so takšni, ki

Dragi Bralec, Na današnji dan pismenosti ne želim navajati dejstev. Pravzaprav želim napraviti nekaj povsem nasprotnega. Pismenost namreč ni le zmožnost branja abecede, ampak zmožnost branja lastnega srca in celjenja ran skozi izražanje. O pisanju bom vedno govorila kot o zdravilcu. Nisem terapevt. Nisem psiholog. Pa vendar sem nad človekovo notranjostjo, njegovimi procesi in načini predelovanja bolečih izkušenj že od nekdaj globoko fascinirana. Nenazadnje sem svoje rane pr

Cenjeni Bralec, s teboj delim zapis, za katerega me je navdihnila nevihta dva dni nazaj: Če sem povsem iskrena, včasih sploh ne vem, komu zares pišem. Večinoma zapise spravim na površje, ko v notranjosti nimajo več prostora – tako kot danes. Z dragim sva se ravno vrnila s sprehoda. »Nevihta prihaja,« je rekel nekaj minut zatem, ko je zaradi črnih oblakov preveril vreme. »Ne bo nama hudega,« sem odgovorila navihano. Obrvi je živčno stisnil skupaj. »Ti to vedno rečeš.« Vse

Dragi Bralec, Danes sem se znova odločila zavezati resnici. Ob prvih jutranjih požirkih sveže kuhane turške kave namreč skoraj obsesivno premišljujem o poglavju, ki ga prinaša izid novega romana. Odkar sem ga dokončno oddala založbi, v meni diha tako silovito, kot bi me želel preglasiti. In ker v prsih torej znova čutim težo, ki bi jo najraje iztrgala iz sebe, sem se odločila svojo ranljivost preliti v besede. Če Med vsemi njunimi svetovi spominja na pomladni dež, je Med l

In prav zato vam, drage knjige, na vaš praznik dajem obljubo, da bom vaše strani obračala, dokler bom dihala. In dokler bodo moji prsti drseli po tipkovnici, bom ustvarjala nove svetove – v zahvalo za vse tiste, ki ste jih ve ustvarile zame.

Z vso gorečnostjo svojega utripa vem, da mi je namenjeno več od životarjenja v službah, ki vzamejo več, kot dajo. Zato bom še naprej vsak dan vlagala vase in v svoje sanje. Ker to ni sprint, ampak maraton. Jaz pa sem, kot se je izkazalo v preteklosti, odličen tekač.

Biti sam sebi najboljši prijatelj in s tem največja ljubezen svojega življenja. Kajti ko se imaš rad in ko resnično deluješ iz dobrega, takrat ne moreš zgrešiti. Postavljanje meja kar naenkrat postane ne le misel, s katero si se predhodno spogledoval, ampak standard.

Ne morem biti del pogovorov, ki se vijejo zgolj zato, da tečejo in da tišina ne postane preobremenjujoča. Ne morem skriti navdušenja nad majhnimi stvarmi in ne predstavljam si življenja brez zvokov užitka, ki zapustijo moje grlo vsakokrat, ko zagrizem v okusno hrano.

Pozdravljen, dragi Bralec. Minevata dva meseca, odkar mi je založnica sporočila še eno čudovito novico in sicer, da je sedaj moj prvenec Med vsemi njunimi svetovi na voljo tudi v avdio obliki! O tem, da sanjam o pisateljevanju tudi takrat, ko dejansko pišem, že veš. V pisano besedo sem zaljubljena tako močno, kot sem v življenje samo. A nekako nikoli nisem pomislila, da bodo besede, s katerimi sem skrbno, nežno ter ljubeče oblikovala zgodbo Stele in Tima, nekoč dobile tudi

Cenjeni Bralec … Ker je ta prostor namenjen ljubezni do pisane besede, izražanju in vsemu, kar ljudje smo, sem se v tokratni objavi odločila še malce bolj razgaliti. Čeprav mi je Junij kot mesec najljubši – ko iz barvite pomladi udari poletje in ko smo priča najdaljšemu dnevu v letu, – mi je letošnji daleč najbolj naporen. Tudi prejšnje leto je bilo ta čas precej kaotično – prenova stanovanja, selitev, izdaja prvenca, praznovanje okrogle tridesetke … Pa vendar mi je letošnj

Bralec, pozdravljen. Nekaj tednov nazaj sem na kavi sedela s čudovito dušo, s katero sva govorili o vsem, o čemer je bilo mogoče (in obožujem ljudi, ki jim nobena tematika ne predstavlja tabuja ali tistega zloglasnega 'preveč', temveč se potopijo v globine, kot bi razumeli, da so nam v resnici še najbolj naravne.) Januarja letos me je kontaktirala punca, s katero sva se, ko sem še redno hodila na primorsko, večkrat podružili ter občudovali energije, ki so se vile med nama,

Cenjeni Bralec, Tole res moram deliti. Ne vem, kdaj bom objavila, ampak verjamem, da bo tudi ta zapis našel pot v svet ob popolnem in božanskem času. Včeraj sem šla s prijateljico na žur. Ampak ne na klasičen žur. Šla sem na tistega od petih popoldne do desetih zvečer, za našo generacijo trideset plus. Dogodek sam po sebi sicer sploh ni pomemben za to, kar želim napisati. Samo navdihnil me je. Ker ko se znajdem sredi plesišča, ko ritmi glasbe, ki jo obožujem, začnejo povsem

Cenjeni Bralec, energije, ki me ovija ter me potiska naprej, ne gre ustaviti. Niti je ne želim. Čutim, da se premikam s hitrostjo, ki bi se Petri izpred let nazaj zdela zastrašujoča; Petri danes pa vliva pogum. Večino življenja si človek zastavlja vprašanja, kot so: Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem? Zase bi lahko rekla, da sem eksistencialno krizo doživela že v zgodnjih dvajsetih. Pravzaprav sem se že od malega spraševala o smislu – o tem, ali je moje življenje sploh vredno? Če

23. april je Unesco leta 1995 razglasil za svetovni dan knjige, saj je vzpodbujanje branja za ohranjanje kulture izrednega pomena. Najbolj čaroben del pa je, da datum ni bil izbran naključno. Na ta dan sta se leta 1616 namreč poslovila velikana svetovne literature, Shakespeare in Cervantes, znana po sposobnosti ubeseditve najglobljih skrivnosti človeške duše, od brezmejne ljubezni do njej nasprotnega strahu ter dvomov, s katerimi se na težke dneve pogosto soočamo tudi danes.

Kajti ljubezen ničesar ne pričakuje v zameno. Ljudje ljubimo zaradi sebe, ne zaradi drugih. Ljubimo, ker nam je to v naravi, ne ker se to od nas pričakuje. Ljubimo, ker smo za to ustvarjeni. Zato bom vedno pisala o ljubezni; raziskovala vse njene oblike, kontraste in odnose, v katere nas vodi. Ljubezen je moje vodilo. Moj svet. Ljubezen me hrani, zdravi in razveseljuje. Ljubezen je bistvo mojega obstoja.

Cenjeni Bralec, čim sem kot otrok morala enemu od staršev zaupati nekaj občutljivega – nekaj, kar me je v veliki meri razgalilo, – sem glas veliko lažje našla preko pisane besede. Zakaj? Ker pisanje aktivira povsem drug del možganov kot govor. Ker ne vem, koliko ti je nevroznanost blizu (jaz jo že vse od študija psihoterapije na Sigmundu Freudu naravnost obožujem - in ne, zaradi takratnih karantenskih okoliščin študija nisem končala), bom vse skupaj razložila čim bolj enost

Svoboda med besedami - ideja, da se podružimo ženske, ki se skozi pisano besedo želimo osvoboditi tistega, kar nas že nekaj časa muči; ali pa osvetlimo cenjenje do vsega, kar živimo – in do vsega, kar še lahko dosežemo.

Dragi Bralec, iz nekega razloga sem že od malega navdušena nad pismi. Nad pečati. Nad različnostjo pisav in nad potrpežljivostjo papirja. Včasih mi navkljub blagoslovom, ki nam jih nudi sodobna tehnologija, postane žal, da se nisem rodila v času, ko telefonov še ni bilo. V času, ko si svoji ljubezni ali prijatelju napisal pismo, nato pa več tednov čakal na odgovor. Po mojem mnenju je v tem čakanju nekaj izjemno romantičnega - in pa seveda v besedah, ki niso bile na papir izl