Cenjeni Bralec, čim sem kot otrok morala enemu od staršev zaupati nekaj občutljivega – nekaj, kar me je v veliki meri razgalilo, – sem glas veliko lažje našla preko pisane besede. Zakaj? Ker pisanje aktivira povsem drug del možganov kot govor. Ker ne vem, koliko ti je nevroznanost blizu (jaz jo že vse od študija psihoterapije na Sigmundu Freudu naravnost obožujem - in ne, zaradi takratnih karantenskih okoliščin študija nisem končala), bom vse skupaj razložila čim bolj enost

Svoboda med besedami - ideja, da se podružimo ženske, ki se skozi pisano besedo želimo osvoboditi tistega, kar nas že nekaj časa muči; ali pa osvetlimo cenjenje do vsega, kar živimo – in do vsega, kar še lahko dosežemo.

Dragi Bralec, iz nekega razloga sem že od malega navdušena nad pismi. Nad pečati. Nad različnostjo pisav in nad potrpežljivostjo papirja. Včasih mi navkljub blagoslovom, ki nam jih nudi sodobna tehnologija, postane žal, da se nisem rodila v času, ko telefonov še ni bilo. V času, ko si svoji ljubezni ali prijatelju napisal pismo, nato pa več tednov čakal na odgovor. Po mojem mnenju je v tem čakanju nekaj izjemno romantičnega - in pa seveda v besedah, ki niso bile na papir izl

Ker smo vredne. Smo resnica, ki mora biti izražena. Glas, ki zahteva biti slišan. Besede, ki preprosto morajo biti izgovorjene – in občutki, ki samo čakajo, da priplujejo na površje. Da jih objamemo, sprejmemo ter si po vseh bitkah, ki smo jih igrale proti sebi, kočno podamo roko. Da, same sebi. Kot cesarice. Vladarice. Kraljice. Kajti to tudi smo.

Cenjeni Bralec, Hvala, ker si. Hvala, ker preko branja in potovanj v različne svetove poglabljaš svojo empatijo ter s tem naš svet delaš še malce lepši. Včasih kdo utegne pomisliti, da je branje pobeg. Toda tudi kovanec ima dve plati. Iz tega vidika je lahko pobeg čisto vsaka stvar. Predolgo spanje. Tisti kozarec pelinkovca ob novi zmagi. Šport. Celo pisanje. Vendar sem skozi leta in izkušnje postala optimist. Nekdo na vikend dlje pospi, ker se mu med tednom ni uspelo spoči

Cenjeni Bralec, Kako čudovit dan ja obsijalo današnje sonce! Torek, tretji marec in s tem svetovni dan pisateljev ! Priznam, da do pred kratkim sploh nisem poznala dneva, ki je bil leta 1986 razglašen z namenom poudarjanja pomena pisateljev ter našega dela. Vendar današnji dan označuje še veliko več. Moč besede. Svobodo izražanja. Ustvarjalnost – in seveda literarno kulturo , ki že tisočletja tke mostove med nami; med našimi svetovi in resnicami, ki jih preko notranjega

Raje je prehitro odšla, kot predolgo ostala. Veliko varneje je imeti stvari pod nadzorom in sam iz zgodbe izsiliti konec, kot se ji prepustiti in upati, da bo tokrat uspela. Tako kot jaz, je tudi Stela verjela, da se z zaprtim srcem ne bo več razletela. Pa vendar je bila na koncu proti ljubezni povsem nemočna – in prav je tako.

Leto dni nazaj, natančneje 22. Februarja 2025, mi je Petra Škarja odgovorila na mail z naslovom Izdaja romana Med vsemi njunimi svetovi pri založbi 5KA - in moja pot se je začela.

Najsi je še tako bolelo, je bilo resnično. Iluzija je lažje prebavljiva, a izbiram pogum - in zatorej resnico. Že res, da ni vedno rožnata in da pogosto boli – a je vseeno resnična. Resnično pa osvobaja.

Cenjeni Bralec, oh, kako čudovito postane življenje, ko se iz njegovih razbitin odločimo sestaviti za nas najlepši in najbolj čaroben mozaik! Včeraj sem se imela prvič priložnost preizkusiti v meni osebno precej prilegajočih se čevljih voditeljice ter na Enetini predstavitvi knjige Življenje na limonadi deliti še en drobec sebe. Sicer pa smo vsi dajali in prejemali – tako midve kot cenjena publika, ki je sledila nameri in izbrala iskrenost. Lepo je drugim kazati pravega se

Cenjeni Bralec, danes si dovolim biti malce jokava (v pozitivnem smislu). Namreč tako zelo sem ganjena … Hvaležna sem vsakemu, ki začuti klic moje resnice, mojih besed in mojih zgodb. Že samo zavedanje, da ste tam, berete in se skozi poglavja sprehajate po kotičkih moje duše, me vsakič znova navdaja s hvaležnostjo. Celo goro nje, v bistvu. Vaši komentarji in povratne informacije na moj prvenec me vedno znova posrkajo v enega izmed mavričnih svetov. Ker zame to niso samo bes

Cenjeni Bralec, Dnevi prvega meseca v letu 2026 se počasi iztekajo, jaz pa si mislim: kaj niso konci čudoviti? Vedno obljubljajo nove začetke, nove priložnosti in izkušnje, za katere smo bili ustvarjeni. Kot sem zapisala v romanu Med vsemi njunimi svetovi : Se je bila sploh sposobna brzdati? V srcu je nenazadnje le bila divji otrok. Divja ženska. Nekdo, ki se je odločil, da bo ljubil, četudi bo ljubezen njegov konec. A jo je iz nekega razloga vedno vračala na začetek. Opo

V vsakem od nas obstajajo svetovi, ki jih poskušamo poravnati z drugimi; se jih dotakniti in povezati. Toda vsakemu svetu vlada ego z drugačnimi strahovi. Pozabili smo namreč, da je Ljubezen edina resnica, ki se ji je vredno zavezati.

Dragi Bralec, čeprav zaradi službenih obveznosti letos po dolgem času nisem čutila prazničnega vzdušja, sem v zadnjih dveh tednih Decembra vse nadoknadila. Po tem, ko se um sprosti in ko se duša umiri, človek stvari vidi čisto drugače . Jasneje in bolj intenzivno. Kot bi nehali živeti skozi zunanja pričakovanja in končno prisluhnili srcu. Močno verjamem, da nam je že od samega začetka namenjeno več. Manj stresa in več užitka. Manj načrtovanja in več proslavljanja. Manj graj

Cenjeni Bralec, Že nekaj let si ob vsakem prehodu v novo leto ponavljam mantro: » To bo najboljše leto doslej! « In vsako leto je boljše. Bolj polno. Več je mene v njem. Mojega srca. Moje strasti. In bolj kot se ji predajam, srečnejša sem. Zato VEM, da bo leto 2026 zame eno najpomembnejših do zdaj. In da, absolutno sem več kot pripravljena. Tektonski premiki? Tu sem. Najostrejši vrhovi gora? Povzpela se bom na vas. Kajti to je moje leto. Vseeno pa sem hvaležna tudi za vsa

Leto 2025, hvala. Čeprav sem v preteklosti prešla temo, v kateri sem se kot parajoč ton žalostinke raztapljala in izgubljala, je moje življenje naposled le krenilo v pravo smer. Sicer nikoli nisem bila pristaš definiranja tega, kaj je prav in kaj narobe, a zgodbe srca govorijo same zase. Leta 2024 sem se z mami udeležila delavnice, na kateri je vsak gost prejel darilno vrečko z naključno orakeljsko karto. Še danes me gleda izza knjižne police: » Želiš pisati? Potem je to tv

Čas je, da stopim iz ozadja. Da preboj, ki se mi obeta, ne le doživim, ampak ga občutim. Z vsem, kar diha v meni. Z vsem, kar bije, me potiska naprej ter me končno postavlja tja, kamor spadam.

Dragi Bralec, Ne vem, ali bom ta zapis sploh kdaj objavila, a moram pisati. Moram dati ven. Preveč je tega, kar čutim, preveč boli, hkrati pa me solze osvobajajo na način, ki jim ga ne bi pripisala. In da, ob misli, kako močno lahko čutim ta svet in ljudi v njem, mi gre ponovno na jok. Bodisi naj bo to knjiga, serija, film, pripovedovalčeva izkušnja ali pesem – vse, kar nosi zgodbo, se me dotakne. In ko rečem, da se me dotakne, tega ne mislim samo kot občutek. Ne, ta je než

Nisi sam. In nisi nepomemben. Daleč od tega. Tvoje življenje šteje. Tvoj smisel za humor je nalezljiv. Morda se ti zdi, da si ga izgubil nekje med neizživetimi objemi in neizrečenimi besedami, a to še ne pomeni, da si izgubil sebe. Veš, včasih smo tako osredotočeni v eno točko v času, v eno misel, v eno prepričanje – da spregledamo blagoslov, ki ga predstavljamo drugim. Mimoidočim. Kolegom. Prijateljem. Sosedom. Svojemu hišnemu ljubljenčku. Če ne bi imel iskre, ne bi bil tu.

Bralec, lepo pozdravljen. Letos sem imela priložnost biti del 41. slovenskega knjižnega sejma ne le kot bralka (v tej vlogi sem ga obiskala v soboto ter nakupila toliko knjig, da bom morala verjetno nadgraditi svojo knjižno omaro), temveč kot umetnica, pisateljica, avtorica romana Med vsemi njunimi svetovi . Stala sem na mestu, kamor sem včasih zgolj pogledovala. Z bralci sem navezala pristen, topel stik in zaplavala v pogovore, ki so balzam za mojo čutečo dušo. Namreč kaj j