Z vso gorečnostjo svojega utripa vem, da mi je namenjeno več od životarjenja v službah, ki vzamejo več, kot dajo. Zato bom še naprej vsak dan vlagala vase in v svoje sanje. Ker to ni sprint, ampak maraton. Jaz pa sem, kot se je izkazalo v preteklosti, odličen tekač.

Biti sam sebi najboljši prijatelj in s tem največja ljubezen svojega življenja. Kajti ko se imaš rad in ko resnično deluješ iz dobrega, takrat ne moreš zgrešiti. Postavljanje meja kar naenkrat postane ne le misel, s katero si se predhodno spogledoval, ampak standard.

Ne morem biti del pogovorov, ki se vijejo zgolj zato, da tečejo in da tišina ne postane preobremenjujoča. Ne morem skriti navdušenja nad majhnimi stvarmi in ne predstavljam si življenja brez zvokov užitka, ki zapustijo moje grlo vsakokrat, ko zagrizem v okusno hrano.

Pozdravljen, dragi Bralec. Minevata dva meseca, odkar mi je založnica sporočila še eno čudovito novico in sicer, da je sedaj moj prvenec Med vsemi njunimi svetovi na voljo tudi v avdio obliki! O tem, da sanjam o pisateljevanju tudi takrat, ko dejansko pišem, že veš. V pisano besedo sem zaljubljena tako močno, kot sem v življenje samo. A nekako nikoli nisem pomislila, da bodo besede, s katerimi sem skrbno, nežno ter ljubeče oblikovala zgodbo Stele in Tima, nekoč dobile tudi

Cenjeni Bralec … Ker je ta prostor namenjen ljubezni do pisane besede, izražanju in vsemu, kar ljudje smo, sem se v tokratni objavi odločila še malce bolj razgaliti. Čeprav mi je Junij kot mesec najljubši – ko iz barvite pomladi udari poletje in ko smo priča najdaljšemu dnevu v letu, – mi je letošnji daleč najbolj naporen. Tudi prejšnje leto je bilo ta čas precej kaotično – prenova stanovanja, selitev, izdaja prvenca, praznovanje okrogle tridesetke … Pa vendar mi je letošnj

Bralec, pozdravljen. Nekaj tednov nazaj sem na kavi sedela s čudovito dušo, s katero sva govorili o vsem, o čemer je bilo mogoče (in obožujem ljudi, ki jim nobena tematika ne predstavlja tabuja ali tistega zloglasnega 'preveč', temveč se potopijo v globine, kot bi razumeli, da so nam v resnici še najbolj naravne.) Januarja letos me je kontaktirala punca, s katero sva se, ko sem še redno hodila na primorsko, večkrat podružili ter občudovali energije, ki so se vile med nama,

Cenjeni Bralec, Tole res moram deliti. Ne vem, kdaj bom objavila, ampak verjamem, da bo tudi ta zapis našel pot v svet ob popolnem in božanskem času. Včeraj sem šla s prijateljico na žur. Ampak ne na klasičen žur. Šla sem na tistega od petih popoldne do desetih zvečer, za našo generacijo trideset plus. Dogodek sam po sebi sicer sploh ni pomemben za to, kar želim napisati. Samo navdihnil me je. Ker ko se znajdem sredi plesišča, ko ritmi glasbe, ki jo obožujem, začnejo povsem

Cenjeni Bralec, energije, ki me ovija ter me potiska naprej, ne gre ustaviti. Niti je ne želim. Čutim, da se premikam s hitrostjo, ki bi se Petri izpred let nazaj zdela zastrašujoča; Petri danes pa vliva pogum. Večino življenja si človek zastavlja vprašanja, kot so: Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem? Zase bi lahko rekla, da sem eksistencialno krizo doživela že v zgodnjih dvajsetih. Pravzaprav sem se že od malega spraševala o smislu – o tem, ali je moje življenje sploh vredno? Če

23. april je Unesco leta 1995 razglasil za svetovni dan knjige, saj je vzpodbujanje branja za ohranjanje kulture izrednega pomena. Najbolj čaroben del pa je, da datum ni bil izbran naključno. Na ta dan sta se leta 1616 namreč poslovila velikana svetovne literature, Shakespeare in Cervantes, znana po sposobnosti ubeseditve najglobljih skrivnosti človeške duše, od brezmejne ljubezni do njej nasprotnega strahu ter dvomov, s katerimi se na težke dneve pogosto soočamo tudi danes.

Kajti ljubezen ničesar ne pričakuje v zameno. Ljudje ljubimo zaradi sebe, ne zaradi drugih. Ljubimo, ker nam je to v naravi, ne ker se to od nas pričakuje. Ljubimo, ker smo za to ustvarjeni. Zato bom vedno pisala o ljubezni; raziskovala vse njene oblike, kontraste in odnose, v katere nas vodi. Ljubezen je moje vodilo. Moj svet. Ljubezen me hrani, zdravi in razveseljuje. Ljubezen je bistvo mojega obstoja.

Cenjeni Bralec, čim sem kot otrok morala enemu od staršev zaupati nekaj občutljivega – nekaj, kar me je v veliki meri razgalilo, – sem glas veliko lažje našla preko pisane besede. Zakaj? Ker pisanje aktivira povsem drug del možganov kot govor. Ker ne vem, koliko ti je nevroznanost blizu (jaz jo že vse od študija psihoterapije na Sigmundu Freudu naravnost obožujem - in ne, zaradi takratnih karantenskih okoliščin študija nisem končala), bom vse skupaj razložila čim bolj enost

Svoboda med besedami - ideja, da se podružimo ženske, ki se skozi pisano besedo želimo osvoboditi tistega, kar nas že nekaj časa muči; ali pa osvetlimo cenjenje do vsega, kar živimo – in do vsega, kar še lahko dosežemo.

Dragi Bralec, iz nekega razloga sem že od malega navdušena nad pismi. Nad pečati. Nad različnostjo pisav in nad potrpežljivostjo papirja. Včasih mi navkljub blagoslovom, ki nam jih nudi sodobna tehnologija, postane žal, da se nisem rodila v času, ko telefonov še ni bilo. V času, ko si svoji ljubezni ali prijatelju napisal pismo, nato pa več tednov čakal na odgovor. Po mojem mnenju je v tem čakanju nekaj izjemno romantičnega - in pa seveda v besedah, ki niso bile na papir izl

Ker smo vredne. Smo resnica, ki mora biti izražena. Glas, ki zahteva biti slišan. Besede, ki preprosto morajo biti izgovorjene – in občutki, ki samo čakajo, da priplujejo na površje. Da jih objamemo, sprejmemo ter si po vseh bitkah, ki smo jih igrale proti sebi, kočno podamo roko. Da, same sebi. Kot cesarice. Vladarice. Kraljice. Kajti to tudi smo.

Cenjeni Bralec, Hvala, ker si. Hvala, ker preko branja in potovanj v različne svetove poglabljaš svojo empatijo ter s tem naš svet delaš še malce lepši. Včasih kdo utegne pomisliti, da je branje pobeg. Toda tudi kovanec ima dve plati. Iz tega vidika je lahko pobeg čisto vsaka stvar. Predolgo spanje. Tisti kozarec pelinkovca ob novi zmagi. Šport. Celo pisanje. Vendar sem skozi leta in izkušnje postala optimist. Nekdo na vikend dlje pospi, ker se mu med tednom ni uspelo spoči

Cenjeni Bralec, Kako čudovit dan ja obsijalo današnje sonce! Torek, tretji marec in s tem svetovni dan pisateljev ! Priznam, da do pred kratkim sploh nisem poznala dneva, ki je bil leta 1986 razglašen z namenom poudarjanja pomena pisateljev ter našega dela. Vendar današnji dan označuje še veliko več. Moč besede. Svobodo izražanja. Ustvarjalnost – in seveda literarno kulturo , ki že tisočletja tke mostove med nami; med našimi svetovi in resnicami, ki jih preko notranjega

Raje je prehitro odšla, kot predolgo ostala. Veliko varneje je imeti stvari pod nadzorom in sam iz zgodbe izsiliti konec, kot se ji prepustiti in upati, da bo tokrat uspela. Tako kot jaz, je tudi Stela verjela, da se z zaprtim srcem ne bo več razletela. Pa vendar je bila na koncu proti ljubezni povsem nemočna – in prav je tako.

Leto dni nazaj, natančneje 22. Februarja 2025, mi je Petra Škarja odgovorila na mail z naslovom Izdaja romana Med vsemi njunimi svetovi pri založbi 5KA - in moja pot se je začela.

Najsi je še tako bolelo, je bilo resnično. Iluzija je lažje prebavljiva, a izbiram pogum - in zatorej resnico. Že res, da ni vedno rožnata in da pogosto boli – a je vseeno resnična. Resnično pa osvobaja.

Cenjeni Bralec, oh, kako čudovito postane življenje, ko se iz njegovih razbitin odločimo sestaviti za nas najlepši in najbolj čaroben mozaik! Včeraj sem se imela prvič priložnost preizkusiti v meni osebno precej prilegajočih se čevljih voditeljice ter na Enetini predstavitvi knjige Življenje na limonadi deliti še en drobec sebe. Sicer pa smo vsi dajali in prejemali – tako midve kot cenjena publika, ki je sledila nameri in izbrala iskrenost. Lepo je drugim kazati pravega se