Lepo pozdravljen, Bralec.

Če nas zima umiri in osredini, nam poletje požene kri po žilah. Nagovarja nas k večji aktivnosti, pri tem pa nas vztrajno (in upravičeno) prepričuje, da je mogoče prav vse. Sama obožujem poletje. Je pa res, da se po nekaj s soncem obremenjenih mesecih razveselim tudi jeseni in njenega dežja. Saj veš, ravnovesje. Pa vendar; ker je poletje še vedno tu in ker naša duša pogosto hrepeni po tem, da jo različne zgodbe odpeljejo drugam – v tople noči in trenutke, ki nam ogrejejo srce – ti za letošnje poletno branje priporočam zgodbo Med vsemi njunimi svetovi. Popeljala te bo namreč skozi čustva, prijateljstvo in ljubezen, ki pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ – in prav zagotovo takrat, ko jo potrebuješ. Morda ne v neki klasični obliki, temveč tudi s sencami vred. Kajti vsak izmed nas je na nek svoj način zaznamovan. Ranjen. In te iste rane se v odnosih prav rade zasvetijo – kot kresničke na toplo poletno noč. Kdo smo brez ran? In predvsem – ali lahko z njimi navkljub vstopimo v pristen odnos?

Predstavljam ti torej deset razlogov, zakaj je knjiga Med vsemi njunimi svetovi odlično poletno branje (v kolikor se še ni znašla v tvojih rokah):

1. Pristni liki s pristnimi izzivi: naša glavna junaka sta takšna kot ti in jaz. Vsakdanja. Nič kaj izumetničena. Pristna. Ranljiva. Vsak od njiju nosi svoje rane in z njimi oblikovane strahove. Predvsem pa se oba bojita ponovno ljubiti – in biti ljubljena. Pa vendar; ali lahko drug drugemu pomagati videti tisto, kar je zares pomembno? Prižgati iskro, ki jima pokaže pot in zaceliti rane, za katere nikdar nista prosila?

2. Lahkotno, a pomenljivo branje: čeprav je knjiga primerna za branje na plaži, je napisana na način, ki te med vrsticami preseneti s težjimi vprašanji – in te z njimi spremlja vse do zadnje strani. Si pripravljen na zrcalo? Si pripravljen prenehati odstirati pogled s tistega, kar morda danes še vedno boli delček tega tvojega čudovitega srca?

3. Poletno iskrenje s pogledom navznoter: v zgodbi boš našel prizore, ki dišijo po sproščenih poletnih večerih, hkrati pa naša lika (in bralca) nagovarjajo k usmeriti pozornosti navznoter. Kdo smo, ko si upamo biti povsem sami? Kaj je tisto, česar si resnično želimo? In česa nas je tako zelo strah?

4. Moč prijateljstva: pripoved spremlja tri prijateljice, ki prinašajo veliko topline, humorja in neprecenljive podpore. Hkrati pa smo deležni vpogleda tudi v moško prijateljstvo, katerega dinamika je malce bolj surova, a nič kaj manj pristna. Odnosi namreč niso popolni; a so takšni, kakršne se jih odločimo zgraditi.

5. Učenje iz napak: tako Tim kot Stela sta v preteklosti naredila nekaj napak. Seveda, trudila sta se po svojih najboljših močeh (kaj se ne vsi?), pa vendar: če sem in tja ne bi brcnili mimo, ne bi vedeli, kje zares stojimo. Kot rečeno, sta junaka zelo človeška. Zaradi napak ju razžira krivda, a se oba spretno pretvarjata, da sta v tovrstnih brzicah odlična plavalca. Skozi zgodbo čutimo utripanje njune slabe vesti – a tudi njun napredek. Kajti vsaka šola nekaj stane. In če sta se iz napak res pripravljena učiti, potem  jima pretekle lekcije niso ovire, temveč luči ob poti, ki ju vodijo naprej.

6. Odpuščanje: veliko je jeze in zamer. Seveda, jeza to napravi. Nekoliko te zagreni in iz tebe po določenem času požene trnje. A ne gre toliko za to, da odpustimo tem, ki so nas ranili, ampak da po vseh viharjih odpustimo sebi. Ker nismo slaba oseba. Nismo prosili za to. A smo se vseeno pustili zaplesti. Toda takšni smo. Všeč so nam utrinki večnosti, ki nas prepričujejo, da se jim v poletnih nočeh predamo – hkrati pa nas opominjajo, da vsaka odločitev postavlja standard osebi, kakršna želimo postati. Pa vendar: ali smo lahko malce bolj prizanesljivi do sebe in si odpustimo za tisto, kar smo storili? Si lahko odpustimo za bolečino, ki smo jo toliko časa izbirali? In ali si lahko odpustimo za preteklost, ki je bila nujno potrebna, da smo se sesuli v prah in nato vstali kakor Feniks iz pepela?

7. Bivši kot ogledalo: veliko nas je prišlo iz odnosa, ki ni bil najboljši za nas. Veliko je krvavečih src, ki premagano stopicajo po svetu. Toda dejstvo je, da je vsak odnos (ne glede na to, kako pozitiven ali negativen predznak mu pripišemo), vedno ogledalo nas samih. In ali je bila res za nesrečo 'kriva' samo tista druga oseba? Ali odgovornost prav v enaki meri leži na naši strani, ker smo želeli preživeti od drobtinic, ki nas nikdar niso imele namena resnično nahraniti?

8. Družinska dinamika: brez te seveda ne gre. Kaj se zgodi, ko se hčerki govori, da se ne sme jeziti? Jo jeza mine ali se začne tovrstnim omejitvam upirati? In kako se starši odzovejo na ranjenega otroka? Ga skuša mama na vse pretege rešiti, oče pa njegovo ranljivost ignorira v prepričanju, da se za fanta ne spodobi jokati? In kako zapostavljen (ter jezen) se ob vsem tem počuti mlajši brat?

9. Pripadnost svetu in času: ker je tudi meni ta svet prej tuj kot domač, sem z lahkoto tovrstne občutke prelila v glavno junakinjo in pojasnila pogled s perspektive teh, ki nam je površinskost sveta obremenjujoča. Se Tim in Stela morda zato drug drugemu zdita tako domača? Se zato prvič v očeh drugega počutita tako zelo videna?

10. Prava ljubezen: oh, ta večno opevana esenca. Vsi stremimo k njej, vsi si jo želimo. Pa jo res vsakdo živi? Priznam, na zadnji točki moram postati malce bolj osebna. Namreč dokler se nisem srečala s svojim današnjim partnerjem, s katerim mimogrede ravno danes praznujeva šest let najinega poznanstva (da, prvič sva se videla na poletno noč ob Podpeškem jezeru in skupaj do sedme ure zjutraj opazovala zvezdne utrinke), nisem vedela, da je takšna ljubezen v tem fizičnem svetu sploh mogoča. Vedno sem brala in poslušala o iskricah ter njim podobnih metuljčkih (in jih tudi sama večkrat doživela), vendar me nihče tekom odraščanja ni naučil, da resnična ljubezen ne vznemirja živčnega sistema, temveč ga pomirja. Ker ne gre za avanturo, ampak spoznanje, da si doma. In tako sem se v objemu svojega dragega prvič počutila, da pa morda le spadam na ta svet, v ta čas – z njim ob sebi. Zato sem z lahkoto pravo ljubezen prelila v zgodbo. In da, morda sta Stela in Tim res živela skupaj življenja poprej? Le kako bi se sicer drug drugemu počutila tako domača?

Če torej iščeš zgodbo, ki te bo posrkala vase, te prepričala, da je mogoče prav vse ter ti hkrati dala nekaj za razmislek, potem je knjiga Med vsemi njunimi svetovi popolna izbira za tvojo poletno bralno listo. Verjamem, da bo tudi tebe potegnila vase, tako kot je že veliko bralcev od zdaj.

Z ljubeznijo, Petra