Stelini obrambni mehanizmi so bili tudi moji

Cenjeni Bralec,

najprej se ti želim zahvaliti za čas, ki ga nameniš mojim zapisom. Kadar v življenje ne oblikujem novega romana, vseeno rada odprem Wordov dokument in vanj izlijem vse, kar iz mene preko kipi že nekaj časa.

O protagonistih zgodbe Med vsemi njunimi svetovi sem že pisala.

Tima spremlja res velika rana. Velika izguba. In ker je prepričan, da tovrstne bolečine vnovič ne bi več preživel, se je odrekel še tako drobnemu upanju za novo ljubezen – dokler ga ta ne preseneti in v njem ne prebudi dela, ki je tako dolgo spal. Ena od bralk mi je celo napisala: "Mislim, da vse ženske želimo enega takega Tima." In seveda se ne bi mogla bolj strinjati. Tim je pozoren – a samo do tistega, kar je resnično. Maske in zlagani pogledi nikoli ne ujamejo njegove pozornosti. Je skrben in ljubeč, hkrati pa ga ni strah naglasiti tega, kar čuti. Sliši se sanjsko, kajne? No, njegova pot do te rasti je bila vse prej kot to. Bil je prestrašen, otopel in brez občutka za smer. Preprosto je samo bil, saj živeti po izgubi ljubljene osebe ni več znal – niti ni hotel. A ga je ljubezen, ki jo je razvil do Stele, pozdravila. Kajti to ljubezen počne: odpira, zdravi, osvetljuje in nagovarja tiste čuteče dele nas, da se vendarle izrazijo. Ker čutenje ni prekletstvo, ampak blagoslov.

Po drugi strani pa ste mi za Stelo nekajkrat javili, da vam je šla med branjem dostikrat na živce. In prav je tako! Stelina trma vam mora pritisniti na žulj! Ker ko se žensko srce zavaruje, postane duša utesnjena in naporna. Človek bi jo najraje prijel za ramena, jo stresel in ji zaukazal, naj se zbudi in že zagrabi za svoj srečni konec! Vendar ne. Ker je zgrajena po meni, sem vanjo vlila vse tiste notranje konflikte, ki so mi tako dolgo oteževali hojo po ravnem – kaj šele skozi ovinke. Tako kot Stela sem tudi jaz delovala skozi mehanizme, ki so me ropali sreče. Vse, samo da ne bom še enkrat ranjena. Ker če je že v prvo tako presneto bolelo – bo srce v drugo sploh še preživelo? Zato tudi Stela raje pobegne. Agende za njenim delovanjem morda niso vedno očitne, a so tam – kot opomnik, da če njene zahteve ne bodo dosegle vseh kljukic, začetka sploh ne bo. Zato ljudi rada testira (sprva nezavedno); da se prepriča, kdo ima sploh dovolj poguma ostati. Namreč toliko ljudi jo je že zavrnilo! Tolikokrat se je razgalila v iskrenosti, a je vsakič znova iz površinske množice odšla s sklonjeno glavo in z nekaj noži, ki so ji prerešetali hrbet. Zato se je naučila zaščititi. Zato se je skrila – tako kot sem se jaz.

Čeprav je trma v določenem kontekstu dobrodošla, njej predstavlja oklep. V glavi si je načrtala mnogo pravil, od katerih ne odstopa – in ko si ji enkrat dokazal, da ne zmoreš ostati, te je zradirala – tako, kot sem to z mnogimi napravila jaz. Raje je prehitro odšla, kot predolgo ostala. Veliko varneje je imeti stvari pod nadzorom in sam iz zgodbe izsiliti konec, kot se ji prepustiti in upati, da bo tokrat uspela. Tako kot jaz, je tudi Stela verjela, da se z zaprtim srcem ne bo več razletela. Pa vendar je bila na koncu proti ljubezni povsem nemočna – in prav je tako.

Ljubezen ni trend. Ljubezen ni odmev. Ljubezen ni teorija, ki bi morala karkoli potrditi ali zavreči. Ljubezen je povabilo. Je roka, ki te že od malega kliče k sebi. Je opora. Upanje. Dihanje. Je vse tisto, kar je najlepšega v nas – in hkrati sočutno objema dele, ki niso nujno najbolj bleščeči. Kajti ljubezen bolj kot karkoli razume. Sprejema. Odpušča.

In vsega tega se v zgodbi Med vsemi njunimi svetovi učita tudi naša junaka. Človek ne more zakrpati ran drugega, preden ne ozdravi svojih. Zato pa si je vse tiste boleče predele potrebno priznati. Jih ozavestiti. In čeprav je biti ranljiv v njunih očeh sprva strašljivo, se na koncu naučita biti ranljiva skupaj. Kajti tudi to je eno izmed povabil Ljubezni – povezovanje. Ker nismo sami. Ker so na tem svetu tudi druge duše, ki se oklepajo nehvaležnih spominov. Toda skupaj, oh, skupaj lahko pozdravimo ta svet.

Z ljubeznijo, Petra