22.02.2025 - dan, ko mi je založba 5KA odprla svoja vrata

Cenjeni Bralec,

leto dni nazaj, natančneje 22. Februarja 2025, mi je Petra Škarja odgovorila na mail z naslovom Izdaja romana Med vsemi njunimi svetovi pri založbi 5KA. Bila je sobota zvečer, jaz pa sem pred lepotičenjem, ki sem se ga veselila zaradi žurerskega oddiha s puncami, čisto slučajno prižgala računalnik. Ne spomnim se, kaj točno sem želela preveriti, a sem v brskalniku pomotoma kliknila na Gmail bližnjico ter odprla elektronski predal. In tedaj sem zagledala pravkar prejeto sporočilo. Ampak čakaj … sem sama sebi poslala mail? Kdaj? Ne spomnim se, da bi si te dni karkoli pošiljala … Seveda, zmedlo me je, ker sva obe pisateljici Petri in sem avtomatsko predvidevala, da sem si spet pošiljala kakšne bedarije (ker včasih počnem tudi to – saj veš, za lepši dan).

Začela sem brati, srce pa mi je preskočilo nekaj usodnih utripov. Telo se je prepojilo z adrenalinom, jaz pa sem iz sosednje sobe hitro poklicala Simona. Mu prebrala. Nisem še dojemala. Poklicala sem mami, a se ni oglasila. Še vedno nisem dojemala. In nato sem zavrtela številko svoje drage prijateljice Heidi. Še enkrat prebrala Petrin odgovor. Tokrat z manj hajpa in več ganjenosti. Seveda sem se zjokala. Na polno! Nisem mogla verjeti, da je založba pripravljena izdati moj roman! Nisem mogla verjeti, da se skozi pisanje lahko čuti vso to mojo ljubezen!

Ko sem solze uspela malce obrzdati, sem se nagnila nad umivalnik in si prigovarjala, naj se pomirim. Super novica. Najboljša pravzaprav. Ampak ne rabim jokati kot dež. Čas je, da vendar v roke vzamem paleto senčil in se naličim. Tako zelo rada sem ženska – in tako zelo rada se za posebne priložnosti namažem ter uredim. (Zelo rada sem tudi razbojniški fant, ki v preveliki trenirki v trgovini nabira palete jajc in išče domače ocvirke.) Vendar je tisti večer celoten proces trajal bistveno dlje. Že sem želela nanesti senčko, ko se mi je v očeh spet nabrala solza. Vnovič sem se nagnila nad umivalnik, se pogledala in krotila evforični izpad. Da, 5KA bo izdala mojo knjigo. Ja, zgodba bo zaživela. Ja, sanje se mi uresničujejo. Ja, ljudje bodo brali o resnici. O ljubezni. O ja, ljubezen bo spet nadvladala temo in strah. Super mi gre. Waw, kakšna prelomnica. Ampak hej, Zemlja kliče Petro. Sicer pa, ali sploh resnično dojemam vse skupaj?

In ne, tega koraka naprej še kar nekaj časa nisem doumela. Vsaj ne v polnosti. Še ko sem meseca Marca podpisala založniško pogodbo, sem pomen vsega, kar s tem prihaja, zares dojela šele nekaj dni za tem. Kaj naj rečem, očitno je bila želja po izdaji nečesa, kar se je rodilo iz vseh kotičkov moje duše, tako močna, da se je na trenutke sploh nisem zavedala. Saj veš – kot bolečina, ki je tako intenzivna, da jo telo izklopi.

In potem sem zacvetela. Svetu nisem več mogla kazati starega obraza; ker tisto nisem bila več jaz. Zdaj sem bila umetnik. Ženska, ki se je opogumila in se navkljub strahu, da bo zares videna, predala temu procesu. Kajti svet je lahko na trenutke videti še tako slab in grd – a ko človek začuti umetnino nekoga drugega, bodisi skozi glasbo, kiparstvo, besedila, slike … takrat se zave, da človeška duša ob vsej tej lepoti nikoli ne bi mogla biti slaba. Ne zares. Ker lahko samo nekaj čistega ustvari raj na zemlji.

Z ljubeznijo, Petra