Vedno bom pisala o Ljubezni

Pozdravljen, Bralec.

Pišem, ker le tako lahko jasno mislim. Besede, ki jih moji prsti izberejo preko povezave srca, mi omogočijo razumevanje še tako bolečih tematik.

Že od nekdaj čutim moč besed – in morda je bil prav to razlog, da sem bila v preteklosti tolikokrat prizadeta. Ko smo jezni, znamo izreči marsikaj; zato da, besede so vsekakor močno orožje. Pa vendar znajo tudi združevati. Zdraviti. Osvetljevati. Pomagati.

Besede so zame kot ogledalo – njihova izbira in način, na katerega jim človek vdahne življenje, o njem povesta veliko. Včasih sem se zaradi svoje intenzitete čutenja in zaznavanja počutila čudna – presneto, v to sem se pustila prepričati celo vrstnikom. Toda danes, oh, danes takratne izzive vidim kot blagoslov. Kajti razumevanje, s katerim v svet zrem te dni, mi daje vedeti, da so se morali zgoditi vsi viharji in da sem morala tolikokrat izgubiti tla pod nogami – sicer danes ne bi stala tu, kjer stojim.

Odkar pomnim, sem fascinirana nad ljubeznijo. Nad tem, kar ti lahko da – in nad tem, kar ti lahko vzame. Precej nepredvidljiva tale sila, kajne? No, vsaj tako sem mislila večino svojega življenja …

Ko je prišla karantena, sem bila prisiljena v tišini ostati sama s seboj. Moje misli so ponorele, strah pa je postajal vse večji (in to ne zaradi kakršnih koli virusov, ampak omejevanja – nečesa, česar nikoli nisem dobro prenašala). Ker nisem videla izhoda, sem se vrgla v meditacijo. Sprva se mi je zdelo smešno in brezpredmetno. Kmalu pa so se mi misli umirile. Strah je nadomestilo upanje in ljubezen ni bila več sila, ki daje in jemlje – ampak esenca, ki v svoji čistosti nikdar ne bi mogla razklati srca.

Meditacija mi je dala ogromno. Spoznanja, ki so se mi odpirala in zavest, ki se mi je širila, so me vzpodbujali k nadaljevanju. Zato sem šest let vsako jutro najprej zaprla oči in se potopila v svoj notranji svet. V ljubezen, ki mi je pokazala, da se vedno vse začne v nas. Nismo odgovorni za občutja drugih, ampak za svoja lastna. Ne rani nas ljubezen, ampak tisto, kar ljubezen ni – temu lahko rečemo tudi njena izkrivljena verzija; nekaj, kar nam je ta svet prodal pod pretvezo ultimativne resnice. Vendar pa ta bolj nasprotna ne bi mogla biti. Kajti ljubezen ničesar ne pričakuje v zameno. Ljudje ljubimo zaradi sebe, ne zaradi drugih. Ljubimo, ker nam je to v naravi, ne ker se to od nas pričakuje. Ljubimo, ker smo za to ustvarjeni. Zato bom vedno pisala o ljubezni; raziskovala vse njene oblike, kontraste in odnose, v katere nas vodi. Ljubezen je moje vodilo. Moj svet. Ljubezen me hrani, zdravi in razveseljuje. Ljubezen je bistvo mojega obstoja.

Ljubezen je resnica, pred katero smo v preteklosti tolikokrat zatisnili oči. Bili smo prepričani, da bo bolelo. Toda prava ljubezen ne boli. Namreč ljubezen ni šibkost, ampak moč. Ljubezen je oaza sredi ničesar. Polêt po pretresljivem padcu. Ljubezen je upanje. Gravitacija, ki to ni. In ljubezen je moj glas. Moja moč. Zato bom vedno pisala iz mesta, ki bije in diha. Ne, ni vedno prijetno. A se raje zavežem rasti kot stagnaciji.

Če bi morala torej svoje pisanje strniti na kratko, bi njegov zven odmeval nekako takole: pokaži mi, kje boli – in jaz ti bom pokazala, da lahko tudi od tu požene življenje. Divje, ranljivo in veličastno.

Z ljubeznijo (vedno in povsod), Petra