Prenehajmo se krčiti za druge in si dovolimo biti preveč: iskren zapis o rasti, pogumu ter hvaležnosti

Cenjeni Bralec,

energije, ki me ovija ter me potiska naprej, ne gre ustaviti. Niti je ne želim. Čutim, da se premikam s hitrostjo, ki bi se Petri izpred let nazaj zdela zastrašujoča; Petri danes pa vliva pogum. Večino življenja si človek zastavlja vprašanja, kot so: Kdo sem? Kaj hočem? Kam grem?

Zase bi lahko rekla, da sem eksistencialno krizo doživela že v zgodnjih dvajsetih. Pravzaprav sem se že od malega spraševala o smislu – o tem, ali je moje življenje sploh vredno? Čemu za vraga sem se rodila, ko pa v njem ne čutim veselja? Sem tu zgolj za voljo drugih? Da jim odstopim nebesa, sebe pa vnovič pošljem skozi pekel?

Da, v meni se je porodilo ogromno vprašanj. Tekom izkušenj in razočaranj so postajala vse pogostejša in vse bolj boleča. Daleč najbolj surovo pa je vame zarezala misel, da (še vedno) nisem dovolj – in da verjetno nikoli ne bom. Toda dovolj za kaj? Za koga? Komu sem morala polagati račune? Komu sem se morala dokazati?

Sebi.

Znova in znova – sebi.

Zato pa je tako dolgo trajalo. Ker sem neprestano svojo vrednost dokazovala drugim, ne pa ženski, ki mi je zrla nazaj v oči. In da, tovrstne poti, spoznanja, aha trenutki, niso za blagodušne. Ker rast boli. Zahteva, da snameš staro kožo in stopiš v tisto, ki ji še ne zaupaš. Cone udobja so vedno tako prepričljive, mar ne? Tu je varno. Ne rabiš naprej. Ostani. Stagniraj.

Potem pa se je zgodil prelom. Nisem več zmogla. Bilo je preveč. Čeprav sem se v najstniških letih večkrat spogledala z mislijo, da nad življenjem končno prevzamem kontrolo in ga končam, sem bila močnejša kot nazadnje. Izhoda nisem iskala v koncu, ampak v začetku. Zato sem se vrgla v to, kar najraje počnem; in sem pisala. Ure, dneve, mesece, leta. In če mi je nekoč nekdo rekel, da sem preveč in da se moram za ta svet skrčiti, sem se odločila ta preveč še bolj silovito izpostaviti. Zanimivo, kako te potem najdejo povsem drugi ljudje, mar ne? Duše, za katere si popoln točno tak, kakršen si. Ne preveč, ne premalo – ravno prav.

Vem, da sem pretirano čustvena. Vse se me dotakne. Jokam še pri Venomu, zaboga! Ampak se te ranljivosti, te ženske elegance, nežnosti in mehkobe ne sramujem več. Da, za marsikoga znam biti preveč – toda ta marsikdo preprosto ne sodi biti del mojega sveta. Ne vidi tega, kar vidim jaz. Ne čuti neskončnosti, ki se pretaka med nami. Zato si lahko o meni misli karkoli, kar mu ponoči pomaga lažje zaspati. A to ni zapis o svetovih, ki se nikoli (več) ne bodo poravnali z mojim. To je zapis o hvaležnosti; o tem, kako se me vaše povratne informacije na prebran roman Med vsemi njunimi svetovi še vedno dotaknejo. Skoraj kot bi vaša Duša začutila mojo; jo objela, pobožala ter jo pozdravila v novo dobo. Dobo, ki obljublja resnico, transformacijo, globino in ljubezen.

Jeseni je ena čudovita knjigogramerka na Instagramu objavila izkupiček iz knjižnega sejma in seveda se je na njenem seznamu znašel tudi moj prvenec. Bila sem ganjena. V solzice hvaležnosti pa me je popeljal njen komentar: »Za to knjigo me je navdušila Petra Dolenc, ker se prav vidi njeno veselje do pisanja in trud, ki ga v to vlaga. Prav tako pa opis na zadnji strani zelo obeta. Čustvena zgodba o ljubezni, pogumu in rasti.«

Navdušena sem, ko vidim, kako vas knjiga bogati. A bolj kot to sem neizmerno hvaležna, da opazite, vidite in ČUTITE to moje veselje do pisanja. Ker ko pišem, takrat se zares imam. Takrat sem pristna. V povsem drugi dimenziji, se razume, a tako zelo jaz. Ne zgodi se namreč vsak dan, da nekdo začuti tvoj namen, tvojo esenco in tvoje srce. Zato je njeno opažanje zame darilo. Hvala.

Pisanje je zame zelo intimna stvar, namreč v zgodbo bom vedno prelila večinski del sebe – če ne že vsega. Morda inspiracija ne bo vedno izhajala iz zunanjih dogodkov in izkušenj, ampak bo tudi del notranjih vprašanj in kompleksne dualnosti, ki jo živi človek. In da nekdo zasliši moj glas, začuti mojo predanost ter me z nasmehom pozdravi v svoj svet – to je zame več, kot sem kdajkoli mislila, da bom doživela. Zato ponovno, hvala.

Veselim se vsega, kar še prinaša to življenje. Veselim se izdaje nove knjige, pogovorov o njej, razglabljanja o novih psiholoških razsežnostih, ki se jih dotika ter seveda besed, namenjenih Ljubezni. Kajti če karkoli zares sem, in če me je v tistih temnih letih karkoli zares rešilo – je to bila Ljubezen. Da, najprej do sebe in nato da drugih.

Bralec, hvala, ker si. Hvala, da me bereš in hvala, da me čutiš. Veš, tudi jaz čutim tebe. Zato pa sem ustvarila ta zapis – ker me tudi ti dan za dnem navdihuješ.

Z ljubeznijo, Petra