Avtorica s pismi
Bralec, pozdravljen.
Nekaj tednov nazaj sem na kavi sedela s čudovito dušo, s katero sva govorili o vsem, o čemer je bilo mogoče (in obožujem ljudi, ki jim nobena tematika ne predstavlja tabuja ali tistega zloglasnega 'preveč', temveč se potopijo v globine, kot bi razumeli, da so nam v resnici še najbolj naravne.)
Januarja letos me je kontaktirala punca, s katero sva se, ko sem še redno hodila na primorsko, večkrat podružili ter občudovali energije, ki so se vile med nama, ko sva si pustili biti povsem iskreni. V sporočilo mi je napisala: »Petra, long time without seeing or hearing, sam prou čutim, da ti moram tu napisat, zelo sem vesela zate in ponosna nate, ne vem, se mi zdi, kot da si zdej ti ti. Kadar sem te js spoznala oz poznala, si bla tudi ti ti, ampak zdej je dodan nek odtenek, dva, tri, in svetiš skozi ekran, vokal, use s prezenco, da si ti ti! Neznansko ti privoščim in se veselim nakupa tvoje knjige, se mi zdi, da se bom kar dobila v zgodbi, dialogu, in mislim, da si mi ponovno prikorakala na feed z razlogom. Sam lov in sam srečo. Čudovito te je videt žaret.«
Bila sem je tako vesela! Njenega glasu, njenih besed, njene pristnosti … da sem kar naenkrat začutila gorečo željo po pisanju pisma, ustvarjenega samo zanjo.
Med drugim sem iz sebe izlila tudi slednje:
Spomnim se topline, ki mi je zaigrala v telesu vsakokrat, ko si me ogovorila. V mojih očeh si bila vedno tako velika, tako močna! Kot bi se bila pripravljena zoperstaviti celotnemu svetu samo zato, da tvoje nežnosti ne bo izkoristil ali še bolj ranil. Verjamem, da to počnemo močne duše. Varujemo svojo svetost. Seveda jo z veseljem razdajamo in delimo, pri tem pa opazujemo čudeže, ki poženejo iz te nesebične ljubezni. Toda eno je sebe dati, ker čutiš, da je tako prav, nekaj povsem drugega pa je svetu pustiti, da si te prilasti; si te podjarmi – in te nekako prepriča, da si manj.
No, tu nastopim jaz. Moje besede, pravzaprav. Želim, da veš, kako globoko si se me v tistih letih druženja dotaknila. Želim, da se zavedaš pečata, ki ga pustiš v srcu ljudi. Si kakor seme – poženeš, vzkliješ in zrasteš v eno najlepših cvetlic. Ker nikoli ni do tega, kaj človek od tebe dobi; ampak do tega, kako se ob tebi počuti. In ti, draga moja, si mi vselej dala občutek, da sem ljubljena. Da me vidiš – sploh takrat, ko sem sebe videla megleno.
Ker sem že od malega nagnjena k pisemski komunikaciji, sem seveda iz predala vzela rdeč vosek in žig z veliko začetnico mojega imena, ga stopila ter odtisnila na kuverto. Pismo sem poleg računa spravila v knjigo, na prvo stran napisala še posvetilo, nato pa vse skupaj zapakirala v tisto veliko A4 kuverto z balončki ter ji umetnino poslala po pošti.
Tisti dan se je v meni rodilo nekaj novega. Spoznala sem, koliko je še lepot, ki jih lahko prelijem v svet. Kajti vse tiste sence, ki sem se jih včasih otepala, mi v resnici nikoli niso želela slabega. Samo opominjale so me, da zmorem več. Da sem vredna več. Da je čas, da preneham svoje življenje prepuščati naključjem, in začnem zavestno ustvarjati pot, ki vodi do popolne uresničitve mojega potenciala.
Zato sem sprejela eno boljših odločitev ter vsakemu, ki izvod romana Med vsemi njunimi svetovi naroči pri meni, posvetiti čas ter prav zanj spisati pismo, za katerega začutim, da ga v tistem trenutku potrebuje. Odzivi, ki sem jih prejela, so me samo še bolj navdušili. »Na pravi poti sem,« sem pomislila. »Nekaj delam prav. Ljudje se odpirajo. Čutijo. In moje besede najdejo pot do njihovega srca. To je to. To je moj namen. Deliti, zdraviti, pisati ter čutiti skupaj z vsemi, ki so dovolj pogumni, da zaplavajo globlje od zastavljenega.«
Ravno zadnjič mi je čudovita dušica na Instagram poslala sporočilo: »Draga Petra, iz srca hvala za tvoje pismo, ki sem ga ravnokar prebrala. Se me je zelo dotaknilo in me ganilo. Med branjem sem res začutila, da je napisano točno zame. Sem potočila tudi nekaj solzic. Res cenim, da si si vzela čas in na papir izlila tako globoke in čutne besede. Tudi posvetilo sem močno začutila. Se že veselim branja tvoje zgodbe in hkrati čutim, da je ne želim brati po delčkih, ampak se želim vanjo potopiti cela. Zato bom najverjetneje z branjem počakala do dneva, ko se bom lahko za cel dan predala zgodbi. Čudovita duša si in hvala, ker živiš svoje poslanstvo in svoje darove deliš s svetom. Vse najlepše ti želim.«
Ne le, da mi je roman, ki ga tako rahločutno dajem v svet, preko vas Bralcev povrnil vero v dobro – pisma, ki vam jih napišem, me pozdravijo še globlje. Besede, ki vam jih zapišem, sežejo še dlje in v teh nekaj mesecih se jih je nabralo že toliko, da bom nekega dne iz tovrstnih čutnih vzpodbudnic morda ustvarila še eno knjigo. Kajti ni ga lepšega kot biti človek človeku prijatelj, verjeti v drugega ter ga doživljati kot sopotnika in ne več tekmeca. Kot dušico, ki prav tako kot ti, skuša najti svoje mesto pod soncem ter zaživeti v veličini, ki mu je obljubljena.
Pisma bom še naprej pisala. Še naprej vam želim dati nekaj, kar bo samo vaše – nekaj, kar se izlije iz mene, kot bi vedelo, da mora najti pot do vas.
Zato hvala, ker me berete. Hvala, ker mi zaupate. In predvsem hvala, ker Čutite.
Z ljubeznijo in cenjenjem, Petra
Comments