Pismenost srca

Dragi Bralec,

Na današnji dan pismenosti ne želim navajati dejstev. Pravzaprav želim napraviti nekaj povsem nasprotnega. Pismenost namreč ni le zmožnost branja abecede, ampak zmožnost branja lastnega srca in celjenja ran skozi izražanje.

O pisanju bom vedno govorila kot o zdravilcu. Nisem terapevt. Nisem psiholog. Pa vendar sem nad človekovo notranjostjo, njegovimi procesi in načini predelovanja bolečih izkušenj že od nekdaj globoko fascinirana. Nenazadnje sem svoje rane predelala prav na ta način: z listom papirja, kemičnim svinčnikom in surovo resnico, od katere ni bilo več pametno dolgo odvračati pogleda.

Včasih ne trpimo zaradi nečesa, kar čutimo, ampak zaradi nezmožnosti, da bi vsemu temu čutenju dali obliko - in obraz.

Pismenost je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika definirana kot znanje branja in pisanja, vendar v mojih očeh zaseda precej širšo sliko. Ker nič v tem življenju ni črno in belo, se tudi pismenost preliva v različne odtenke razumevanja. Ker ne gre zgolj za sposobnost branja in pisanja, temveč za zmožnost tisti krčeviti vihar misli spraviti v jezik. Srce oblikuje občutek, um ga prevede v misel, naša sposobnost izražanja pa to isto misel zapiše kot besedo. In tako lahko iz še tako kaotičnih preizkušenj ter notranjih viharjev ustvarimo zgodbo.

Morda je prav zato zame pisanje nekaj zdravilnega. Ne, ker mi daje odgovore, temveč zato, ker mi pomaga zastavljati prava vprašanja. Kaj ni prav to bistvo moči besed? Bolečine in trpljenja ne morejo izbrisati. Lahko pa jima dajo obliko. Obraz. In tako tisto, kar nas je še prej kot nepoznano preganjalo v temi, postale osvetljeno – mi pa lahko z na novo videnimi obrisi celotno sliko razumemo in sprejmemo veliko lažje. In ko znamo notranjost preliti v nam razumljivo obliko,  no, takrat lahko tudi sami prvič zares vidimo - in zadihamo.

Pisanje me je naučilo, da ni vsaka resnica prijetna. Pravzaprav je velika večina globljih, težjih resnic hudičevo neprijetnih! Pa vendar ni pametno dolgo gledati stran. Slej ko prej vse pride za nami. Kot sem zapisala v romanu Med vsemi njunimi svetovi:

Tudi tisto, kar si zase zadržal v upanju, da nikoli ne bo uzrlo svetlobe, najde pot. Resnica vedno priplava na površje. Kako pa bo po vsem tem času zvenela, je odvisno predvsem od tega, kako dolg si jo skušal utopiti.

Zato danes, na mednarodni dan pismenosti, ne razmišljam le o tem, koliko ljudi zna prebrati knjigo. Razmišljam o tem, koliko ljudi si tekom te vijugaste poti sploh dovoli prebrati sebe. Ker ne gre le za branje zunanjega sveta, ampak za pogum, da se zazremo v notranjost naše lastne pokrajine.

Z ljubeznijo, Petra