Napovednik: Med ljubeznijo in preživetjem - nevihta, ki se je morala osvoboditi

Dragi Bralec,

Danes sem se znova odločila zavezati resnici.

Ob prvih jutranjih požirkih sveže kuhane turške kave namreč skoraj obsesivno premišljujem o poglavju, ki ga prinaša izid novega romana. Odkar sem ga dokončno oddala založbi, v meni diha tako silovito, kot bi me želel preglasiti. In ker v prsih torej znova čutim težo, ki bi jo najraje iztrgala iz sebe, sem se odločila svojo ranljivost preliti v besede.

Če Med vsemi njunimi svetovi spominja na pomladni dež, je Med ljubeznijo in preživetjem zagotovo nevihta, ki je bila več let zadrževana v premajhnem prostoru. Če je bil prvi roman pisan iz vse moje svetlobe, sem v drugega prelila precej svoje teme. Življenje namreč niso samo rožice. Življenje so strmine, padci in bolečina. Življenje so razočaranja, izdaje, pritiski in strahovi, od katerih dostikrat pogledamo stran.

Po drugi strani pa nas okrepijo prav strmine. Padci nas opomnijo na moč, ko navkljub podrgnjenim kolenom vstanemo in nadaljujejo, bolečina pa nas jača ter odpira globinam, do katerih brez njene pomoči ne bi mogli seči. In ne, življenje vsekakor niso samo rožice. Če bi bile, bi se njihovega vonja in barv kaj hitro naveličali. Ko se torej utapljamo v razočaranju, se učimo zaupanja (ne glede na to, kako kontradiktorno se sliši). Ko nas bolijo izdaje, se naučimo oblikovati meje. Pritiski nas brusijo, strahovi pa nas opominjajo, da pogum ne pomeni odsotnosti strahu, temveč odločitev, na navkljub strahu napravimo tisti obljubljen korak naprej.

Verjamem, da eno ne more obstajati brez drugega in ker nisem pristaš izključno pocurkanih zgodbic, sem se v prihajajoči roman odločila izliti vse, kar je služilo kot navdih.

In kje sem navdih dobila?

Pravzaprav me je obiskal v času, ko sem bila na dobri polovici pisanja zgodbe Stele in Tima. Šlo je za trenutek, ki se mi je tako močno vtisnil v dušo, da me je bremenil še več mesecev za tem, ko bi moral že davno izzveneti. Pa vendar je v meni živel, kot bi se moral zgoditi, jaz pa sem možnost življenja njegovega prvega vdiha zadušila že v kali, ker je njegovo izkustvo predstavljalo vse, česar moje vrednote niso podpirale.

Zato sem tisti zloglasni občutek potlačila – vsaj poskušala sem. Toda včasih nas najbolj udari prav tisto, kar se trudimo pomesti pod preprogo. In tako me je znova obiskal vsako jutro, ko sem se pred službo odpravila na sprehod. Kričal. Ne nasilno, samo … neprijetno.

In tako sem nekega sončnega vzhoda dobila preblisk: vse to sem morala doživeti, sicer se ideja za prihajajoči roman nikoli ne bi rodila.

Ko smo bili z založbo v procesu izdaje prvenca, sem imela spisane že polovico zgodbe Sije, Tomaža in Nikolaja – treh junakov, ki si delijo zgodbo preživetja, hkrati pa jih povezuje nekaj prvinskega. Kot bi morali drug v drugega trčiti z namenom, da se soočijo z ranami preteklosti.

Morda sem prav zato nemirna. Po eni strani se veselim med vas, cenjene in srčne bralce, podati z novo zgodbo; bolj surovo, globljo, bolečo, a tako zelo iskreno! Po drugi pa vame zadnje dni kljuva vprašanje: »Prva knjiga je pustila močan pečat. Med globoko čuteče duše se je vtisnila tako, kot se je vame vtisnila ljubezen do pisanja. Hkrati pa … ali bodo pripravljeni brati tudi tisto, kar ni prijetno? Tisto, kar boli? Bodo pripravljeni potrpeti skupaj z liki, si deliti njihovo bolečino in nato iz pritiska, brez katerega bi bila rast nemogoča, ustvariti poezijo?«

Med ljubeznijo in preživetjem ni zgodba, ki bi želela ugajati. Nikoli namreč ne bom pisala nečesa samo zato, da bi bilo všečno. Upor v meni je preveč intenziven, da bi se temu podredila. Tako kot sem bila v otroštvu raje izobčena, kot da bi se pridružila skupinam opravljivih deklet, tako tudi danes živim po principu zvestobe sami sebi. Zato ne, namen te zgodbe ni ugajanje. Njen namen je širši, globlji; prisili te čutiti. Prisili te gledati dlje – brez da pri tem pogled umakneš. Ne pred svetlobo in ne pred temo.

Ker torej ne gre za klasično romanco, temveč za globoko introspektivno, psihološko in čustveno nabito pripoved, tudi ljubezen v zgodbi ni sladkorček, temveč katalizator. Ne rešuje, temveč omogoča prostor za pristno ranljivost. Razkriva rane, sproža krivdo, rojeva lojalnostna vprašanja in podira zidove, ki so jih junaki postavili zaradi golega preživetja.

V resnici tudi mi ljubezni ne moremo zares živeti v vsej njeni polnosti, če se še vedno vztrajno oklepamo obrambnih mehanizmov. Zato si drznem reči, da je prihajajoča knjiga namenjena vsem, ki iščejo več. Več globine, več resničnosti, več psihološke širine in tistega osvobajajočega občutka na koncu, ko skupaj z junaki stopiš na vrh in pustiš razgledu, da tvojo notranjost po vsej tisti sivini obarva v odtenke, ki jih svet pred tem še ni poznal.

Izida se neizmerno veselim. Moja druga knjiga, moj drugi otrok … Pa vendar je navdušenje na skrivaj prepleteno tudi s strahom. V preteklosti sem bila zaradi svojih globin že zavrnjena. Večkrat. Znova in znova. Kot da sem bila zaradi občutkov, ki so se v meni razprostirali kot najbolj odprta morja, napačna. In ne, res nisem za vsak okus. Pa vendar se učim, dan za dnem, kako je daleč najpomembnejše ponosno stati v svoji resnici. Tega življenja nihče ne bo živel namesto nas; tako kot nihče ne bo do potankosti ujel kontrasta naših notranjih konfliktov, razkolov, razočaranj ter strahov.

Zato ta knjiga.

Ker je nevihta, ki je nisem več želela držati omejevati. Je hvalnica pogumu, ki oznanja, da se je vredno soočiti s svojimi strahovi; in je dokaz, da tudi v trenutku najtemnejše noči obstaja obljuba dnevne svetlobe.

Če torej v literaturi ne iščeš le odklopa, ampak si pripravljen na zgodbo, ki te bo premaknila, se te dotaknila, morda celo pretresla … potem je Med ljubeznijo in preživetjem zate.

Za konec dodajam še krajši odlomek enega od Sijinih poglavij, v katerem lahko začutiš globino, v katero sem se potopila z namenom, da iz nje na površje zbezam resnico:

Nisem želela obstati na mestu. Nisem želela več z glavo skozi zid. Bila sem utrujena. Izčrpana. Trma pa mi je preprečevala, da bi si to dejansko priznala. Zato sem se še bolj zavezala jezi. Ta mi je namreč vedno dala moč. Na moje srce je delovala kot protibolečinska tableta. Ko pa je popustila, se je vse, čemur sem se upirala, še siloviteje zgrnilo nadme. A se to zgodi, ko človek skuša ukriviti resnico in jo zamaskirati v nekaj, kar ta v nobenem pogledu ne bi mogla postati.

Z ljubeznijo, Petra