Kako nas vidijo drugi, o nas ne pove ničesar - o njih pa pove vse

Cenjeni Bralec, pozdravljen.

Ker smo ljudje bitja dvojnosti, kontrastov in tistih že skoraj privlačnih ekstremov, tudi sama morem ustvarjati znotraj črt. Sicer pa se nikoli nisem imela želje zliti v nek splošni kalup ustvarjanja. Iskreno, ne vem niti, kaj to pomeni. Kdo je rekel, da bi se morali pisatelji kakor pijanec plota držati zgodb, ki jih ujamemo med platnice? Pomen pisateljevanja je v mojih očeh prav izpostavljanje razmišljujočega uma, ki skuša osmisliti tisto, čemur se človeštvo že tako dolgo skuša približati. Bodisi je to sklop ponavljajočih se izzivov, razkrita in osvetljena bolečina, ali pa nekaj lahkotnega, ob čemer se uspemo vsaj malce sprostiti.

In tako tudi mene vleče v različne smeri. Po eni strani navdihe črpam iz lastnih izkušenj, ran in popotresnih sunkov, na katere sem se takrat komaj privadila; po drugi pa se mi zdi pomembno izpostaviti občutja, ki jih v meni rodijo določeni izzivi. Kajti ne glede na vse, je človek na koncu še vedno človek. Bitje, ki ve, da mu je namenjeno več od zgolj meglenega obstoja. Bitje, ki je na svoji poti prešlo že toliko preprek, da je skoraj izgubilo upanje. Pa vendar se na tej točki vedno spomnim pregovora: Dum spiro, spero – dokler diham, upam.

Ta teden sem naredila čistko. Ker pišem in govorim o tematikah, na katere niso še vsi pripravljeni (in nekateri ne bodo nikoli – in udi to je v redu), sem na socialnih omrežjih kot nasmejano dekle, ki odkrito in ranljivo govori o občutkih, ki so nam tako univerzalni, prejela nekaj nehvaležnih komentarjev. In ko rečem nehvaležnih, v resnici mislim nespoštljivih.

Kot ženska, ki z lahkoto pade v dobro debato in prisluhne različnih mnenjem, jih analizira ter oblikuje v enega od odgovorov, ki bi bil različnim bregovom najbližje, ne morem več odvračati pogleda od teh, ki nekaj napišejo samo zato, da spraznijo svoje frustracije.

Kot sem napisala na eni od socialnih platform: "Moje sočutje je tako globoko, da RAZUMEM ljudi, ki nekaj rečejo, storijo ali napišejo iz ranjenega dela sebe. Morda jih nekaj trigira, morda imajo slab dan, morda so polni nepredelanih frustracij, ali pa se jim preprosto zdi zabavno. Vse to razumem. A to NE POMENI, da to tudi toleriram. Verjamem, da smo ljudje tukaj zato, da si med sabo pomagamo. Da si nastavimo ramo, ko drugi izgublja ravnotežje; da si podamo roko, ko ta pred nami pade. Zato sem se odločila brez slabe vesti zablokirati vsak profil, ki še ni osvojil lekcije biti človek človeku prijatelj. Vem, da ne bom vsem všeč –  in niti ne želim biti. To bi zgolj pomenilo, da sem fejk. Vem tudi, da me ne bodo vsi razumeli – in tudi to je okej. Ne rabim razumevanja. Toda če nekaj ni zate, še ne pomeni, da ni za koga drugega. Tu se najdemo dušice, ki smo tako predane ljubezni in dobremu, da se vsak dan čudim radosti sveta. Moja svetloba je predragocena, da bi jo trosila za tiste, ki raje sedijo v temi in mečejo kamenje. Tukaj gradimo nekaj večjega. Ostali pa... srečno pot drugam."

V letih, ko sem začela meditirati in prevzemati odgovornost za svoje življenje (in da, definitivno je to ena najtežjih stvari, ki se jih človek lahko loti – a je za pristno radost nujno potrebna), sem bila vselej v precepu: kje je meja med razumevanjem in dopuščanjem? Če v vsakem napadu drugega zaslišim klic na pomoč in razumem njegovo bol – kako dolgo in do kam ji lahko pustim iti?

Vedno sem mislila, da mora človek sočloveka ljubiti brezpogojno. Šele v zadnjih letih sem prišla do novega spoznanja in sicer, da si mora takšno ljubezen v prvi meri človek izkazati sam. Biti sam sebi najboljši prijatelj in s tem največja ljubezen svojega življenja. Kajti ko se imaš rad in ko resnično deluješ iz dobrega, takrat ne moreš zgrešiti. Postavljanje meja kar naenkrat postane ne le misel, s katero si se predhodno spogledoval, ampak standard. V resnici ne more imeti vsak dostopa do tebe. Nekdo, ki ne more sprejeti moči, do katere si prišel skozi trdo delo na sebi, te bo skušal pomanjšati. Kajti ko mu nastaviš ogledalo, da JE mogoče, a sam še ni tam, vanj zavrta sram. Manjvrednost. Ne, ker bi mu želel dati tak občutek (tvoja zgodba je vendar mišljena navdihovati!), ampak ker se je na vlogo žrtve tako zelo privadil.

Nikoli ne bom pozabila enega od svojih zapisov na prejšnjem blogu z naslovom: Vsi vidimo isto, a se vsi ne spominjamo enako. Namreč človek je zmožen sprejeti le tiste informacije, ki so ekvivalente njegovi stopnji zavesti. Zato je seveda povsem naravno, da je po eni strani nekdo na svojem področju spoštovan in priljubljen, po drugi pa osovražen in zaničevan.

Vendar ne glede na to, kako svet gleda nanj – bodisi skozi očala občudovanja ali zaničevanja – njegova vrednost NIKOLI ni bila odraz družbe. Ker dejstvo ostaja: kako nas vidijo drugi, o nas ne pove nič. O njih pa pove vse.

Zato, dragi bralec, te na koncu tega zapisa ljubeče opominjam na tvojo nedotakljivo in neprecenljivo vrednost. Iz ljubezni do sebe varuj svojo iskro in nikar ne dovoli hrupu sveta postati tisti temni šepet, zaradi katerega podvomiš vase. V resnici nihče ni prehodil poti, po kakršni si se moral tolikokrat pobrati. Nihče ni stopil v tvoje čevlje in nihče ne ve, kakšno bogastvo vse nosiš v sebi. Zato se ne pusti v karkoli nasprotnega prepričati tistim, ki raje udrihajo po drugih, kot da bi se zazrli vase.

Hvala, da ostajaš resničen.

Z ljubeznijo, Petra