Zelo osebno: pismo, ki ga je moja duša krvavo potrebovala

Dragi, cenjeni, nadobudni Bralec.

V kolikor me spremljaš na socialnih omrežjih, potem veš, da sem ta teden dve uri namenila pisanju pisma, ki ga je moja duša krvavo potrebovala.

Življenje si rada predstavljam kot morje. Po energiji neskončno, nezlomljivo, neukrotljivo. Morda nas zato njegovi valovi tolikokrat prestrašijo. Kaj, če jih ne bomo znali preplavati? Kaj, če se utopimo? Pa vendar: dlje, kot jih opazujemo, bolj intenzivno v sebi čutimo klic. Moramo se podati vanje. Moramo jih zajahati. In tako se strah z nekaj poguma prelevi v ljubezen.

Tudi sama sem trenutno v obdobju, v katerem vse znotraj mene kriči po osvoboditvi. Stari sistemi, ki hierarhijo, izkoriščanje ter kvantiteto postavljajo pred uporabniško izkušnjo in toplino človeškega odnosa, se mi upirajo iz drobovja navzven. Kot da moje telo fizično ne zmore več ostajati v okoljih, ki zanemarjajo tisto, kar iz dneva v dan postaja pomembneje: človeška toplina. Iskrenost. Razumevanje.

Ker sem v četrtek potrebovala ventil in ker je pisanje zame oblika terapije, sem si na glavo nadela slušalke, na aplikaciji nastavila predvajanje instrumentale glasbe ter pisala ...

Po prebranem sem začutila, da vsebina in sporočilnost nista le pomembni, ampak nujno potrebni za delitev naprej. Ker pa sem pismo pisala odprto in brez cenzur, sem se znašla v precepu. Takšnega vendar ne morem kar javno objaviti. Ne, ker ne bi želela ali ker bi me bilo česarkoli sram, ampak ker ta svet še vedno ljubi cenzuro. Z njo se počuti varovan, zaščiten. Jaz pa trenutno še nisem v stanju, da bi glede tega s svetom začenjala vojno. Zato sem zaradi podrobnejših opisov in informacij določene stvari zakrila oz. umaknila.

Vseeno pa te bo branje navdihnilo – tako kot mene navdihuje dan za dnem, ko ga vnovič preberem.

***

Tebi, ki me bereš.

Tebi, ki ostajaš neznan in nedefiniran. Pa saj tako je še najbolje, kaj ni? Ko vem, da bodo te besede varno ostale na papirju, se počutim skoraj drzna, da izrazim vse, kar mi leži na duši.

Resnica je namreč, da NE MOREM VEČ TAKO NAPREJ. Ne, ker ne bi zmogla, ampak ker tega preprosto ne izbiram več zase.

Težko rečem, kjer točno se je zalomilo. Tistih sedem let sem v kavarni vendar delala s toliko veselja in ljubezni! In potem sem to isto veselje ter zagon prelila v svojo prvo redno zaposlitev. A kaj, ko je s časom, ki vselej razkrije pravi obraz ljudi, delo v okolju, ki mi je rado metalo polena pod noge, postalo naporno.

Vsako jutro sem vadila hvaležnost za tisto, kar me je od znotraj bolelo. Vsak dan sem skušala biti močna. In nekako sem se utrdila. Besede in manipulacije mi niso več prišle tako do živega. Postala sem uporna. Da, meditacija in notranje razreševanje konfliktov, pri čemer sem vselej prevzela odgovornost za svoje počutje, sta me osvobodila prejšnjih skrbi.

Potem pa sem napredovala. Dela, za katerega sem bila izbrana, sem se neznansko veselila. Zjutraj sem namesto hvaležnosti opisovala občutke Petre, ki že živi življenje, ki ga je izbrala zase. Koliko primerov reši! Koliko zadovoljstva seje med stranke! Kako rada se vrača v tisto pisarno in kako mirno spi …

Dokler nisem po nekaj mesecih večino nedeljskih popoldnevov prejokala v postelji. Do okolja, v katerem sem delala, sem imela preprosto premočan odpor, da bi se lahko zjutraj po avtocesti peljala brez krokodiljih solz. »Dajmo, zdrži!« sem si prigovarjala. A je moje telo namesto vzpodbudnice slišalo: »Dajmo, zdrži v okolju, ki te navznoter ubija! Gremo!«

Postala sem živčna razvalina. Vsega me je bilo strah. Kako govorim, kako hodim, kako tipkam in kako pijem vodo. Namreč tam sem bila napačna v vseh pogledih – da, tudi v načinu, na katerega sem se odžejala.

Želela sem stran, a nisem imela poguma. Enkrat sem že iz danes na jutri ostala brez službe in prihodka. Korona je narod razdelila na brezposelne in preobremenjene. Ugani, kje sem bila kot gostinka jaz?

Ker sem šla zaradi družinskih napetosti pri osemnajstih od doma, sem se seveda morala preživljati sama. Nič čudno torej, da se mi je v drugem letniku DIFa zameril uvodni govor profesorja za smučanje, ko je dejal: »Pa dajte se lepo vesti. Izkažite staršem vsaj malo spoštovanja, da so vam omogočili tole smučarsko prakso.« Takrat mi je postalo fizično slabo. Dobesedno sem scala kri, da sem si lahko privoščila opremo in dva tedna smučanja v Kranjski gori. V tistih mesecih sem večerjo navkljub praznemu želodčku raje preskočila. Vsak cent mi je bil pomemben – denar sem vendar potrebovala za študijske obveznosti.

Če dolgo zgodbo skrajšam, faksa nisem končala. Ko je absurdnost še enega profesorja, ki je svojo avtoriteto izkoriščal na načine, ob katerih sem si večkrat bruhnila v usta, sodu izbilo dno, sem preprosto odšla skozi vrata in si rekla: »Nikoli več vas ne prestopim.«

In jih nisem.

Ko enkrat grem, to vsekakor napravim odločnega koraka. Ne potrebujem sloves. Nihče mi ne rabi polagati računov. Samo grem – in upam, da v ta svet ne trčim nikoli več.

Pa vendar tiste službe nisem imela poguma kar pustiti. Zato sem Vesolje prosila za znak. Takšen, ki bi ga razumela. In nato sem tisto jutro prispela v pisarno, poklicala stranko, katere primer sem reševala že slab teden ter ji z veseljem javila, da je zadeva urejena. Njene besede? »Joj, gospodična, zlati ste! S toliko agenti sem govorila, pa mi nihče ni znal pomagati! Govorili so, da me bodo poklicali nazaj, pa me niso nikoli. Vi ste prvi, ki ste dejansko ne le nekaj naredili, ampak zadevo tudi rešili! Joj, gospodična, hvala vam! Jaz bi se na vašem mestu vprašala, kje delate in koliko časa še nameravate ostati.«

In sem vedela. To je znak. Grem.

Nisem seveda odšla sama od sebe. Splet okoliščin je nanesel, da ali spremenim oddelek, ali grem. In sem šla.

Naslednjih dvajset dni brezposelnosti je bilo najsrečnejših v mojem življenju! Še vedno sem se vsako jutro zbujala z budilko ter si zamišljala, kako srečna sem v novi službi. (Takrat sem še verjela v karierno lestvico in v nebulozo, da si življenje osmislim le z dobrim nazivom. HA! Joke's on me.)

Zjutraj sem najprej eno uro meditirala, nato pa se ob prebujajočem soncu odpravila na sprehod. Glasba, ki sem ji med koraki namenila vso svojo pozornost, je hranila izčrpane kotičke moje duše. In ko sem se polnih baterij vrnila domov, sem pisala, pisala in pisala ... (Ter v tistih dvajsetih dnevih spisala dve tretjini prvenca.) Bila sem sreča na dveh nogah. Le kako ne bi bila? Počela sem tisto, za kar sem bila ustvarjena. Bila sem … JAZ. Brez stresa, brez pritiska, brez konstantnega nadzora in tistega groznega občutka, da je z mano nekaj narobe.

Vmes sem seveda aktivno iskala službo in jo v dvajsetih dnevih tudi dobila. (Pravzaprav sem se takrat odločala med dvema.) Prvih nekaj mesecev sem se s kolesom na delo vozila nasmejana. Kako rada sem se predajala raznolikosti in se učila novih veščin! Pa vendar sem imela čez čas vse manj energije. Po letu dni je namreč prišlo do groznega šuma v komunikaciji – za kar se je kasneje izkazalo, da je tam kar pogost pojav. Toda zadeva, ki mi je vzela največ volje, je sledila šele po letu in pol. Takrat sem doma spet jokala. In to ne enkrat. Vedela sem, da to zame označuje konec. Čim zaradi službe jočem, pomeni, da je vse skupaj že davno preseglo mejo dobrega okusa.

Začela sem iskati druge možnosti, a sem na koncu zaradi lokacije ostala. Saj nato je spet sledilo dobro obdobje. Ne vem, kot bi se tam energija menjala na podlagi mrkov in letnih časov. Bila sem zmedena. Sploh, ker že od malega tako intenzivno čutim energijo drugih!

In nato sem začela opažati vzorce. Seveda nikomur nisem ničesar rekla. Bog ne daj, da se soočiš z nekom, ki je v svojih očeh popoln. Sem poskusila. In ne, ni se dobro končalo. Zato sem sklenila ostati tiho. A kaj, ko moja duša ni bila ustvarjena za brezbrižno kimanje! Zato me je vse skupaj začelo še dodatno izčrpavati. Kritike, ki sem jih bila deležna, so v meni zaredile dvom. Sem res tako slaba? Sem res tako nesposobna? Ampak kako? Do zdaj sem sem bila še vedno nepogrešljiva. Vodja ekipe. Mentor novozaposlenim. Delavec, na katerega se lahko zaneseš in mu zaupaš. V čem je torej problem?

Iz začetka, ko sem opazila eno veliko, oprijemljivo nezaupanje, sem si rekla, da preprosto potrebujejo čas. A ta čas ni in ni prišel. Nato sem si začela govoriti, da so nezaupljivi zaradi preteklih izkušenj. To sem lahko razumela. Pa vendar, ko je človek nekje že lep čas, mu tovrstno nezaupanje in preverjanje kar ne gre in ne gre v glavo. (Jaz pa sovražim, ko se mi diha za vrat!) Potem pa sem dojela: problem nikoli ni bil v meni, ampak v njihovem dojemanju mene. V njihovih projekcijah. Namreč to, kako te človek vidi, nikoli ni odraz resničnega tebe, ampak njega samega.

Ob tem zavedanju sem se osvobodila.

No, vsaj mislila sem tako.

Potem pa je prišlo vse več obtožb in kazanja s prstom. [Zaradi občutljivejše vsebine je naslednji del zabrisan.]

Zato ne morem več. Ker TO NI ŽIVLJENJE, KAKRŠNEGA SI ŽELIM!

Ko samo pomislim na svobodo, ki sem jo čutila tistih dvajset dni brezposelnosti, mi delovanje v temu podobnih okoljih postane še toliko težje! Nikar me ne razumi narobe. Ne gre za to, da ne bi marala delati. Da sem se preživela, sem kot študentka po faksu kelnarila vsak dan. Kasneje, ko sem faks pustila, sem delala celo po 16 ur dnevno. Zato ne, nikoli nisem imela težav z delom. Jih imam pa že od nekdaj z avtoritetami, ki svoj položaj tako ali drugače izkoriščajo. Težavo imam s prebavljanjem ljudi, ki na podlagi naziva ali oblike telesa ali avta sodijo drugega človeka. Težave imam z ljudmi, ki zavestno mešajo drek. [Zaradi občutljivejše vsebine je naslednji del zabrisan.]

Vedno pravim isto: lahko pometam ceste, lahko strežem kavo, lahko pišem knjige, lahko čistim stranišča, lahko urejam prevoze ali komuniciram s strankami, sámo delo mi ni več niti približno toliko pomembno, kot mi je energija okolja, v katerem delam.

Odkar sem izdala prvenec in se začela aktivneje dajati v svet (no, dajmo si naliti čistega vina: že samo to, da sem svoj profil iz zasebnega spremenila v javnega, je bil zame enormen korak!), sem spoznala ljudi, ki me vidijo takšno, kot sem. Ljudi, ki so mi pokazali, da je moja vrednost bistveno večja od te, ki sem jo dala nase. Kot obleka, ki ti čez čas postane pretesna. In zato zdaj svojo vztrajno slačim. Za potencial, ki mu sledim, mi je postala bistveno premajhna.

Toda zamenjava garderobe ni nujno vsem všeč. Ljudje, ki so v tvojem pomanjkanju zavedanja lastne vrednosti zase videli priložnost, novega tebe ne znajo več umestiti v kalup, v katerega po njihovem mnenju spadaš. To pa človeka zmede. [Zaradi občutljivejše vsebine je naslednji del zabrisan.]

In tako sem danes prišla do še enega uvida: s človekom, ki ga ni strah, ne moreš več manipulirati. Kje je potemtakem še vedno strah mene?

V poslovnem modelu sveta mi nikoli ni bilo lagodno. V njem se počutim kot riba na suhem. A vseeno: to ne pomeni, da se nisem pripravljena učiti. Sploh veš, koliko žensk je v naši Sloveniji, ki se kot podjetnice podpirajo med sabo? Noro. Navdušena sem! Pa vendar si potem rečem: imam kredit. Denar, ki ga dajem na stran, je namenjen izdaji novih knjig (s prvo se namreč do danes še nisem povsem pokrila). Kako naj potem torej kar skočim?

In to me spomni na sporočilo, ki sem ga zjutraj videla na Instagramu. Čim sem odprla aplikacijo, sem na naslovnici enega tujega avtorja zagledala napis: LEAP OF FAITH.

Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi, če samo grem? Služb je zunaj malo morje. Vem, ker sem jih gledala tri tedne nazaj. Niso sicer službe, ki bi jih z ne vem kakšno vnemo opravljala, a se zavedam, da bi bile zgolj most; finančna opora, da pridem do tja, kjer živijo moje sanje.

Zato, dragi moj, draga moja, kdorkoli že si …

Verjamem, da se bova spet brala čez nekaj let, pri čemer to pismo takrat ne bo ustvarjeno iz tenzij in njihovega krika, ampak iz tiste globoke sproščenosti, za katero sem bila ustvarjena. Ker četudi ne poznam svojega naslednjega koraka (ali pa me ga je celo strah spoznati), z vso gorečnostjo svojega utripa vem, da mi je namenjeno več od životarjenja v službah, ki vzamejo več, kot dajo.

Zato bom še naprej vsak dan vlagala vase in v svoje sanje. Ker to ni sprint, ampak maraton. Jaz pa sem, kot se je izkazalo v preteklosti, odličen tekač.

Z ljubeznijo, Petra