Precenjena normalnost ali kdaj je človek pozabil na žareči del sebe

Cenjeni Bralec,

Priznati moram, da je bil včeraj res poseben dan. Z nekega vidika zame celo prelomen. Oče je na gradu Vinica praznoval svoj šestdeseti rojstni dan, na grajskem dvorišču pa so se po večini zbrali starejši in bolj dostojanstveni ljudje.

Spadam mednje? Nikakor. Pa vendar sem si v zadnjem letu prišla še bližje. Imam se še raje. Še bolj se poznam – in še bolj se zavedam, da si zaslužim najboljše. To pa velikokrat pomeni že to, da si pustim biti točno takšna, kakršna sem.

Tako kot Stela v romanu Med vsemi njunimi svetovi Timu prizna: »Če me posedeš med odrasle in otroke, se bom prej vklopila med malčke,« tako se pogosto počutim jaz. Preprosto ne morem samo mirno sedeti in paziti na vsako besedo, ki jo rečem, ker bog ne daj, da izustim kaj resničnega, kaj tako pristno človeškega, da bi drugo stran utegnilo užaliti. Med odraslimi, ki so pozabili na to, kaj pomeni biti otrok, se ne znajdem najbolje. Ker nisem ustvarjena za resnost. Ne morem biti del pogovorov, ki se vijejo zgolj zato, da tečejo in da tišina ne postane preobremenjujoča. Ne morem skriti navdušenja nad majhnimi stvarmi in ne predstavljam si življenja brez zvokov užitka, ki zapustijo moje grlo vsakokrat, ko zagrizem v okusno hrano.

Kolikor sem uspela spoznati resnejše družbe, gre pri njih vselej za neko spodobnost. »To ni za v javnost,« ali »Lepo se vedi.« Sicer pa, kaj sploh pomeni, da se vedeš lepo? Da ustrezaš? Da hliniš popolnost, za katero vsi vemo, da je umetna in zgrešena? In kaj človek misli s tem, ko reče, da nekaj ni za v javnost? Zakaj ne? Kaj ni tisti iskren, glasen smeh, zaradi katerega se skoraj valjam po hrbtu, del mene? Zakaj bi ga torej skrila za štiri stene? In kaj je narobe s tem, da moje telo z užitkom reagira na dražljaje sveta? Zakaj bi morala utišati tisto mešanico vzdihljaja in stoka, ko zagrizem v daleč najbolj dovršeno pogačo? Zakaj bi se morala premikati previdno in elegantno, ko pa čutim, da želim steči na drugo stran prostora? Zakaj bi tišala impulze, ki me delajo to, kar sem?

Če sem bila včasih preresna in preveč zavrta, ker pač nisem znala živeti sebe (in ker sem se sramovala vsega, kar sem predstavljala), danes kipim od življenja! Ne, ker bi mi bilo kar naenkrat postlano z rožicami, ampak ker sem iz vseh preprek, padcev in ponovnega rojstva gorečega Feniksa spoznala, da so bile vajeti od nekdaj v mojih rokah. Ampak življenje ti ne more dati lepega, če se lepega ne počutiš vreden. Tako kot te ne more te srečati s partnerjem, ki bi te cenil kot najbolj dovršeno boginjo, če se najprej sama ne počutiš tako. In jaz? Oh, jaz sem jebena Supernova – in kot takšna se ne pustim več omejiti.

Tako kot v mojem romanesknem prvencu Stela v sedmem poglavju pripoveduje Timu:

  »Obožujem skakati po lužah. In rada delam angelčke v snegu. Nekaj prvinskega me sredi nevihte vleče v morje. Višji kot so valovi in večja kot je nevarnost, bolj živa se počutim. Se pa bojim morskih psov in morskih pošasti.« Naredila je kratek premor. »Če takoj zjutraj ne pozajtrkujem, sem cel dan sitna. Doma rada nažgem glasbo ter med kuhanjem pôjem na kuhalnico. Kaj še?«

Našobila je ustnice ter pogledala v zgornji levi kot, kot bi se intenzivno skušala spomniti načina, s katerim bi Tima na šaljiv način odvrnila od sebe. Čeprav je bila ljubka, ni mogel verjeti, da se je še vedno trudila popačiti sliko, ki si jo je ustvaril o njej – nenazadnje je bila ona ta, ki je svoje kvalitete in posebnosti doživljala kot nekaj tragičnega.

»Rada hodim v naravo in objemam drevesa. Če me posedeš med odrasle in otroke, se bom prej vklopila med malčke.«

»To ni otročje,« se je toplo nasmehnil. »To je prisrčno.«

In tako sem tudi jaz včeraj namesto za mizo odraslih vseh šest ur praznovanja preživela na travi z otroci. Loparji, obroči, kotaljenje po travniku navzdol! Izvajanje koles, cirkuški levji skoki, ples do jutranjih ur! In ko so otroci postali utrujeni, so me stopala ob ritmih in melodijah sama od sebe začela voditi na plesišče. Tam sem se potila, obračala in sledila taktu srca, kot bi mi bilo vseeno; kot da jutri ne bi obstajal – in ni. V tistem trenutku ni obstajalo nič drugega. Samo jaz, melodija, občutki neskončne povezanosti s sabo ter črnina neba. In čeprav nihče ni želel plesati, tega nisem videla kot oviro. Kot žurer po duši sem bila navdušena nad dejstvom, da je celotno plesišče moje! Da lahko med tistimi udarnimi ritmi izvedem še kakšen premet vstran in se neukročeno vrtim kot najbolj živahna skokica!

Bila sem tako srečna, polna! Vsekakor bi bilo lažje ostati za mizo in se vključiti v pogovore, ki mi niso prižgali duše, a sem vedela, da bi s tem nad seboj vršila izdajo. Zato sem se požvižgala na to, kaj bi uspel kdo reči ter kakor pingvinček Mambo iz filma Vesele nogice sledila ritmu svojega življenjskega vdiha.

Da, tako kot Stela sem tudi jaz svoje kvalitete s to otroško nagajivostjo na čelu večino življenja doživljala kot nekaj tragičnega. Kot napako, kot pomanjkljivost, zaradi katere ne padam v kalupe odraslega sveta. Pa vendar, sem jim sploh kdaj zares želela ustrezati? Kajti včeraj sem na tistem praznem plesišču, na katerem sem praktično kraljevala, spoznala tisto, kar je Tim vedel že ves čas: da takšno delovanje sploh ni otročje, ampak iskreno. Namreč, kdaj je človek pozabil na ta žareči del sebe? In kdaj je sploh prvič pomislil, da ga mora skriti? Zakaj? Da bi bilo drugim prijetneje? Da bi se tudi ostali počutili 'normalni'?

Kot sem zapisala v romanu:

»Normalnost je precenjena iluzija, ki obljublja vsa možna hrepenenja, če le zaplavaš skladno z njenim umetno ustvarjenim tokom.«

Sara in Klemen sta se spogledala, Metka je občudovala njeno sposobnost izražanja, Mark pa se je popraskal po glavi. Če jo je kdorkoli za mizo resnično razumel, je bil to Tim.

»Ampak normalnost je standard.«

»Seveda je. Standard teh, ki so ji nadeli krono in ji dali moč, da vlada šibkim umom ter jih hinavsko prepričuje, da je izbira normalnosti edina varna izbira.« Naredila je kratek predah, nato pa dodala: »Ampak ni.«

»Zakaj ne? Jaz sem čisto normalen, pa mi nič ne manjka,« se je vmešal Klemen.

Stela ga je srepo pogledala. Bodimo iskreni – že od samega začetka ji ni potegnil.

»Verjemi, da si daleč proč od linije normalnosti, čeprav se ji včasih s svojim kretenskim vedenjem prav veselo približaš.«

Vsi za mizo so se zasmejali. Tim je sploh užival. Ugotovil je, da ga s Stelo ob sebi prsti, s katerimi bi utišal neumne in provokativne izjave Klemena, sploh niso več srbeli. Udarce mu je na verbalnem nivoju tako naravno delila kar ona.

»In tudi s tem, da ti nič ne manjka, se ne morem strinjati.«

Sara si je obrisala solze, ki so ji med krohotanjem začele polzeti po obrazu.

»Normalnost te oropa svobode. Prilagodiš se sistemu, ki te vrednoti na podlagi tega, kako ustrezen si vnaprej predpostavljenim normam, ki so toge, zastarele in služijo samo tistim, ki so jih uvedli.«

Ko je stala za tem, v kar je verjela, se je prelevila v bojevnico. Vsekakor je bila vedno pripravljena prisluhniti drugačnemu pogledu, a je v zameno, da bi mu namenila enako količino pozornosti, zahtevala smiselne argumente. Ker pa jih nihče od njih ni imel, je bila s tem debata o nečem tako precenjenem, kot je normalnost, zaključena.

V tem primeru sta bila moja včerajšnja igrivost in ples pod črnino neba najčistejši akt osvoboditve. Kajti vidiš, svojo divjo naravo sem dolgo doživljanja kot anomalijo. Kot nekaj, kar je treba ukrotiti. Pomanjšati. In najhuje: se je sramovati. In če sem se v preteklosti od glave do pet kopala v sramu, ga danes s sebe splakujem z ljubeznijo. Kajti roko na srce, ta naša igrivost nikoli ni bila napaka – ampak moč. Normalnost naj torej kar obdrži krono, če ji je toliko do tega. Jaz sem si namreč nadela svojo. In oh, kako lažje zdaj diham Življenje!

Hvala, ker me bereš. Z ljubeznijo, Petra