Ljubezen v besedah in besede o ljubezni

Bralec, lepo pozdravljen.

Nobena skrivnost ni, da sem svoj prvi blog začela pisati že več kot deset let nazaj. V bistvu sem se s pisanjem prvič srečala že v osnovni šoli – pa ne govorim o spisih pri urah slovenskega jezika (ki sem jih mimogrede oboževala) – ampak o zapisih v obliki dnevnika. Sprva se mi je zdelo zanimivo, da pišem o tem, kaj se mi je čez dan dogajalo – kaj sem se igrala s prijateljicami in koliko domače naloge sem imela (vem, fuj). Proti koncu osnovne šole je takšne dolgočasne zapise kmalu nadomestilo pisanje o prvi ljubezni in vseh možnih oblikah fantaziranja (da, ko hormoni udarijo, domišljija dobi sploh velik pretok). Potem pa je prišla srednja šola in vse več razočaranj. Odnosi doma, ponavljajoče se težave z matematiko, in seveda problem samopodobe in motenj hranjenja. Toda dejstvo je, da več kot sem pisala, lažje sem se počutila. Več občutkov kot sem izrazila, lažje sem jih razumela. Sicer še vedno trdim, da je bila celotna zgodba precej bolj kompleksna, kot bi človek za eno navadno najstnico pričakoval, a očitno sem morala čez toliko padcev in brzic, da sem lahko razvila sposobnost tako globokega čutenja in opazovanja. Kot sem zapisala v romanu Med vsemi njunimi svetovi, v katerem je glavna junakinja povzela precej mojih lastnosti:

Lahko bi rekli, da se je naučila postati pozorna na delovanje in gibanje okolice, a je v zakulisju to  prevzemalo vlogo obrambnega mehanizma. Da se je ognila nenadnim turbulencam, je morala imeti vse pod nadzorom. Kaj se je počelo, kakšno je bilo razpoloženje, kakšno je bilo odzivanje in najpomembnejša med njimi – kateri so bili morebitni sprožilci, ki se jim je morala za vsako ceno ogniti. Pa ne, ker se ne bi bila zmožna soočiti s konflikti, ampak ker njeno telo preprosto ni več preneslo visoke stopnje vzdraženosti. Predolgo je bolelo in predolgo je pred tem bežala.

Ker pisanje name deluje zdravilno, me seveda na vsak dopust pospremi tudi prenosnik. Zadnje dni sem že komaj čakala, da sedem predenj in začnem pisati! Da, dobrih knjig je precej in da, na plaži kot za šalo preberem eno na dan. Toda pisanje … to še vedno ostaja moja ljubezen številka ena. Kar pa pride iz ljubezni, je vedno vredno deljenja.

Pravzaprav se ravno te poletne mesece sprašujem o svoji poti. O tem, kam vse me bo pisana beseda ponesla. Pa ne pravim, da 'moram nekam priti.' Samo vizija se mi je spremenila. Sanje so ubrale novo pot. Ovrgla sem dokazovanje. Pehanje. Napredovanje po karierni lestvici. Vse to mi je bilo še leto dni nazaj pomembno. Oh, kako zelo pomembno! Potem pa sem prišla do točke, ko sem dojela, da so moje sanje enako pomembne kot sanje drugih – in da nenazadnje nisem tu, da gradim tuje gradove in palače, ampak lastne.

Priznam, da me je postalo med pisanjem knjige Med vsemi njunimi svetovi večkrat strah ob misli, da bo te dele mene dejansko nekdo (pre)bral. Kajti v vsaki besedi, naj si bo še tako kontradiktorna podobi, ki si jo je svet ustvaril o meni, se skriva delček mene. V vsaki. In ko se tako zelo razgališ, ti začne kakor sirena utripati misel: »Kaj pa, če te bodo spet sodili? Kaj pa, če se ti bodo spet posmehovali?« A sem to sireno kaj hitro snela in jo zalučala ob tla. Preteklost sem s to zgodbo pustila za sabo in je nikdar več ne nameravam pozdraviti nazaj. Sem ji pa kljub temu lahko hvaležna, da se je napisala tako, kot se je. Kajti brez nje – brez vseh dram, ki so me dušile in mi senčile dušo – danes mojega prvenca ne bi bilo zunaj. Potrebnega je bilo veliko trpljenja, da sem se brcnila v rit in se odločila izbrati drugače. Saj veš … ljudje smo precej enostavni, kar se tiče navad. V znanem bomo vztrajali, pa če bo še tako škodljivo za nas. Zakaj? Ker to škodljivost vsaj poznamo. Vemo, kaj lahko pričakujemo. Toda oditi? V neznano? Uf, to je pa strašljivo. Kaj pa, če bo še slabše? Kaj, če bomo potem zares umrli?

Pet let nazaj sem padla v obsesivno branje poduhovljenih knjig. Pogovore z bogom v izvirniku sem pojedla. Prav tako sem ljubiteljica (in zbirateljica) serije knjig Osho, Načrta duše, del Abrahama Hicksa, Robina Sharme in meni treh zelo ljubih znanstvenikov: Dr. Joeja Dispenze, Dr. Bruca Litpona in Dr. Gregga Bradena. Imela sem obdobje, ko sem prebrala po dve knjigi na teden. Si izpisala vse podrobnosti o delovanju telesa, občutkih, ki krajšajo naše telomere in načinih, kako v koherentno stanje spraviti možgane in srce (namig: meditacija in hvaležnost). In potem sem v knjigi Ko se spremeni vse, spremeni vse, prebrala: Vsaka sprememba je vedno sprememba na bolje. Sprememb na slabše ni – in začela svoje življenje živeti po tem načelu. Kajti ko se odločiš vajeti vzeti nazaj v svoje roke, mora biti tvoje orodje močno. In jaz sem začela širiti svojo zavest.

Zato sem se tako zelo veselila prvenec predati svetu. Kot sem v uvodnem e-mailu zapisala založbi 5KA konec Januarja 2025 (in da, knjigo sem želela izdati izključno pri njih): »Definitivno mora zgodba uzreti svetlobo dneva. Pisala sem jo na način, da se bralec zazre vase in morda prebudi tisti del, ki je do sedaj spal. Vem, da ta svet potrebuje knjige, po katerih bralci niso več enaki - potrebujem jih jaz in potrebujejo jih drugi. Nekaj, kar preobraža. Nekaj, kar pusti pečat. /…/ Če verjamem v karkoli, verjamem v Ljubezen. O njej sem se naučila ogromno in zato bo ta vedno glavna nit mojega pisanja. Kajti ko jo najdemo v lastnem središču in jo prenehamo iskati v drugih, takrat lahko resnično spoznamo njeno globino. /…/ Verjamem, da ste na polno zaposleni, vendar bi bila neizmerno hvaležna, če bi mi odgovor lahko podali najkasneje do konca meseca Februarja. Čutim, da je zgodba zaradi vnovičnega branja in urejanja predolgo samo bila - hoče živeti. In v življenje jo želim spraviti čim prej.«

Ta občutek, ki me je preganjal, težko opišem. Samo čutila sem, da mora zgodba začeti dihati po svoje – zase. Brez mene v ozadju. Brez spogledovanja. Brez tistega 'mogoče nekega dne'. Ne. Morala je zaživeti. Čim prej. Že urejanje mi je vzelo ogromno časa. Svoje delo vendar želiš natisniti čim bolj dovršeno. In da, verjetno sem ga prebrala vsaj tridesetkrat. Če ne še večkrat. In vse to vzame ogromno časa. Tega pa mi zgodba ni več dopuščala. V bistvu sem jo začela čutiti na način: »Čas je. Moram ven. Tako kot mora nosečnica po devetih mesecih v svet spraviti otroka, moram zaživeti jaz. Brez cenzure. Brez oklevanja. Brez dvomov. Ker sem vera jaz sama po sebi. Samo ven me daj – za vse ostalo bo poskrbelo Vesolje. Zaupaj tudi ti. Samo … naredi to.« In sem. Joku, ki je sledil, ko mi je založba pred koncem Februarja odpisala, da je pripravljena izdati knjigo, ni bilo konca. Spominjam se ga, kot bi bilo včeraj. Tisti večer smo se s puncami ravno odpravljale na žur, ko sem slučajno odprla mail, nekaj časa zmedeno strmela v odgovor, ker sem najprej mislila, da sem sama sebi poslala nekaj, kar ni imelo smisla, potem pa sem dojela. In seveda jokala. Potoke solz. Potem sem skušala na veke nanesti senčilo. Neuspešno. Še več solz. In tako cel večer, dokler nisem dojela, da se to zares dogaja.

In zgodilo se je.

Najprej sem po predlogu založnice zgodbo skrajšala za dvajset A4 strani, potem smo uredili še nekaj lepotnih popravkov, in bum, knjiga se je znašla v svetu. Ker nas vedno samo ena odločitev loči od povsem drugačnega življenja. In jaz sem izbrala.

Pisanje je nekaj, kar želim početi do konca življenja. Besede dihajo skozi mene, čeprav se mi večkrat zgodi, da zgolj govorno ne morem ubesediti vsega, kar želim. Toda ko primem za pisalo in papir ali ko se dotaknem tipkovnice … takrat iz sebe spravim tudi tisto, čemur se zgolj z govorjenjem ne bi mogla približati v vseh svetlobnih letih. Zato pisanje smatram za dejavnost, ki jo moram negovati – kajti skoznjo negujem sebe. In ko je moja časa polna; ko sebi namenim čas, ljubezen, energijo in nežnost – takrat jo lahko delim v svet – in oh, kako lep svet lahko ustvarimo skupaj! Malo ti, malo jaz – in na Zemlji lahko zgradimo raj. Ker ko pustimo ljubezni pognati iz korenin, ki so nas tako dolgo omejevale, z njo v sebi z lahkoto zasenčimo vse, kar ne spada več sem. V ta čas. V ta svet. Med ljudi, ki si želimo več. Boljše – za vse, ne samo za sočloveka. Ker je Ljubezen daleč najmočnejša sila. Gradi brez dvoma. V spremembe vstopa nežno. Podporo nudi kakor mehka sapica vetra. Namreč ko Ljubimo - takrat imamo vse. In ko bo ta svet prežet z vso to ljubeznijo - takrat bomo zares doma.

Z ljubeznijo, Petra