O trenutkih, ko obstanemo, se zlijemo in začutimo utrip sveta

Cenjeni Bralec,

Tole res moram deliti. Ne vem, kdaj bom objavila, ampak verjamem, da bo tudi ta zapis našel pot v svet ob popolnem in božanskem času.

Včeraj sem šla s prijateljico na žur. Ampak ne na klasičen žur. Šla sem na tistega od petih popoldne do desetih zvečer, za našo generacijo trideset plus. Dogodek sam po sebi sicer sploh ni pomemben za to, kar želim napisati. Samo navdihnil me je. Ker ko se znajdem sredi plesišča, ko ritmi glasbe, ki jo obožujem, začnejo povsem neprisiljeno valoviti skozi moje telo ter ustvarjati gibe, skozi katere se počutim še bolj ženska, še bolj jaz, še bolj polna in tako prilegajoča vsemu, s čimer se srečam, takrat ponovno vse dobi smisel.

Ko se osvobodiš vseh tistih misli, kaj bodo rekli, in samo si, v prostoru in času, v sebi, z ljudmi, ki jih verjetno vidiš prvič in zadnjič. Z glasbo, ob kateri se počutiš še bolj živ in s tem vzpodbudnim občutkom zavedanja sebe. Vsega, kar prinašaš v ta svet in vsega, kar bo ta čas po zaslugi tebe še postal.

Kajti ne glede na svojo dualnost in ne glede na to, kolikokrat podvomim v dobro tega sveta, sem še vedno v njem. Vztrajam. Rišem mavrico, ker verjamem, da mi bo razkrila njegov pravi utrip. In včeraj sem ga čutila. Postala eno z njim. In ta utrip … ta utrip je bil dober. Bil je lep. Vzpodbuden. Pristen.

Zelo rada opazujem ljudi. Brez misli, brez sodb. Samo gledam in občudujem. Kako si podajo pijačo, kako obesijo jakno, kako se gibajo po prostoru. Kako si podajo roko. Kako se objamejo. Kako širijo nasmeh, kot da je to najlažja stvar na svetu.

In je. Širiti ljubezen je najlepša in najbolj čarobna stvar, ki smo ji lahko priča. Ker ne pride od zunaj, ampak se izlije iz nas. Ker smo mi ta neverjetna sila. Ker lahko že samo en stisk roke drugega opogumi, da sledi svojim sanjam. Ker lahko že samo en nasmeh v drugem prižge iskrico upanja. Ker si tu nismo kot tekmeci, ampak kot podporniki. Sanjači, ki drugim pustimo sanjati – ker se zavedamo, koliko vrednosti držijo ideje, zaradi katerih ne moremo spati.

In vse to iz enega samega večera. Čutila sem vse. Prešla sem cel rollercoaster emocij. Tudi jokala sem. Ko je DJ predvajal ljubezensko pesem skupine The Kelly Family, sem se ponovno ozrla navzgor. Na vse tiste čudovite ljudi, ki so v rokah držali lučke in si izkazovali naklonjenost. Bila sem tako srečna! Ker ko je svet poln lepega, se tudi jaz v njem počutim bolj varna. Zato sem zajokala. Si verjetno uničila polovico mejkapa, ampak mi ni bilo mar. Ne zares. Ker bom vedno izbrala čutenje. Solze. Smeh. Valovanje. Ker nam ni namenjeno ostati na eni točki in risati znotraj črt. Lahko smo vse. Lahko nas raznese. Kot Supernova. Lahko smo ognjemet. Lahko smo bencin in vse tisto, kar ni skladno z nami, požgemo do tal. Vse maske. Vsa pretvarjanja. Vse zlagane odnose. Ker smo vredni več. Ker zmoremo več.

Zato pa izbiram biti del tega sveta. Ker ko vidim, koliko dobrega premore, se malo po malo nazaj zaljubljam vanj.

S toplimi objemi, Petra