Utrinki iz predstavitve knjige - in predvsem o Ljubezni, ki tudi ranjenim omogoča ponovno čutiti

Pozdravljen, Bralec.

Priznam, da sem bila zadnji mesec zaradi vsega, kar mi je življenje velikodušno prineslo na pot, precej odsotna. Glavo sem imela nad oblaki, obveznosti pa so zahtevale vso pozornost na sebi. Bilo je težko. Izjemno pestro. Tako fizično kot mentalno sem bila že povsem izmučena. A je bilo vredno. Kajti darilo je odvreči stare zapise, sleči premalo obleko ter začeti pisati ter ustvarjati povsem novo knjigo Življenja in ne le novega poglavja v njem. Tako kot je naša najboljša prijateljica nihče drug kot radodarna gospa Sprememba.

Da, življenje se mi je v tem letu obrnilo za celih sto osemdeset stopinj. Z dragim sva gradila svoj domek, jaz pa sem med vsem fizičnim delom, usklajevanjem obveznosti, službe, socialnega življenja, pisanja in branja (ker brez tega ne diham v polnosti) izdala še svoj prvenec. To so bile že od malega moje sanje. Potem pa sem nekako pozabila nanje. Saj veš, kako gre: svet te prepriča, da je večina sanj nemogočih in se v strahu pred neuspehom raje podrediš sistemu, ki po mojem mnenju tako ali tako ne pije vode. Pa vendar ... sanje so ostale. V meni so nezavedno živele, dokler nisem po dolgem času ponovno prstov položila na tipkovnico in začela pisati. Zgodba, ki jo sedaj lahko naročiš pri meni, pri edinstveni založbi 5KA ali pa jo najdeš v drugih (spletnih) knjigarnah ter knjižnicah, me je poved za povedjo začela premikati. Nežno je zahtevala, da jo vnesem v življenje. Kajti ta zgodba sem jaz. In ta zgodba si ti.

Utrinke iz predstavitve si lahko ogledaš v Galeriji ali pa kar na Youtube kanalu. Je bil pa to absolutno dan, ki si ga bom zapomnila do konca življenja.

Po naravi sem govorec. Sicer sem zadnja leta postala bolj introvertirana, vendar še vedno obožujem govor, jezik - karkoli, kar se mi pomaga izraziti. In ko sem se po nekaj minutah na odru sprostila, je del mene zaživel. Tisti ustvarjalni, pisateljski del, ki je vame verjel že od samega začetka. Kaj ni to zanimivo? Kotički, ki nam po žilah poganjajo kri, nikoli ne prenehajo verjeti v nas in naše sanje - ne glede na to, kaj nanje poreče svet. Ker Duša VE - vedno je vedela. Kot sem zapisala na zadnjih straneh romana Med vsemi njunimi svetovi:

Čudovito se mu je zdelo dati sebe za veličino, ki kakor sveže prebujen vulkan vznikne v ženski. In to ne v katerikoli ženski; v ženski, ki sta jo izbrala duša in srce. V ženski bojevnici, ki nikoli ni čakala viteza ne belem konju, ker ji ta nikoli ne bi zadoščal. Želela je bojevnika - nekoga, ki je v življenju prešel pekel in se iz njega vrnil večji. Nekoga, ki ni dopustil, da bi ga zamere izropale možnosti srečnega konca. Resnični bojevnik - ta, ki se je skozi življenje odločil slediti lastni resnici in pri tem upoštevati kakor vetrc lahkoten šepet svoje duše. Kajti duša ve. Vedno je vedela.

Na predstavitvi knjige je bilo čutiti toliko Ljubezni, da sem se bila pripravljena utopiti v njej. Če bi čas prenehal teči, bi se s tem z lahkoto sprijaznila. Če bi se svet končal, bi z veseljem zaprla še svoje oči. Ker sem bila - tako kot ste bili vi, cenjeni udeleženci in ljubitelji dobrih zgodb - polna Ljubezni. Polna resnice. Objemov. Teh srčnih pogledov, stiskov rok, besed in bližine.

Ko me vprašajo, če verjamem, da je ta svet dober kraj, težko podam pritrdilen odgovor. Toda MOJ svet - ta, ki me povezuje z vsemi vami - oh, to je čudovit svet! In vi ste čudoviti ljudje.

Ker mi je bilo čutenja kot majhni deklici preveč oziroma ker je bil moj živčni sistem zaradi določenih travm preveč vzdražen, sem si želela srce iztrgati iz predela prsi. Sčasoma je kot adaptivni mehanizem pri meni postalo stikalo, ki ga opisujem tudi pri junakinji Steli - ko je bolečine in razočaranj preveč, se izklopiš. Težko je to stikalo potem zasuči v drugo smer, ker ko enkrat doseže ničelno točko, ga je skoraj nemogoče znova zagnati. Toda čutenje, oh, kakšen privilegij človeka! Bolečina je pasja, vem. V moje srce se jo je izlilo toliko, da mi je v določenih momentih zmanjkalo zraka. Takrat sem resnično mislila, da bom umrla - in če bi, bi bila hvaležna. Kajti ko je bolelo, ni le bolelo. Peklo je. Rezalo. Me mrcvarilo. A prav ves ta kaos mi je na mestih, ki so še vedno krvavela, omogočil poleteti. Če ne bi poznala pravega pomena bolečine, nikoli ne bi zmogla ceniti vse te Ljubezni, ki smo si jo izmenjali na predstavitvi. Kajti ta knjiga povezuje. Združuje. Odkriva. Neguje. Nastavlja ogledalo, da. A po tem, kar vidiš v njem, nudi tudi zavetje. Varen pristan. Zavedanje, da se je vse zgodilo z namenom; zavedanje, da si se tudi ti, dragi Bralec, vedno trudil po svojih najboljših močeh.

Kot sem zapisala v romanu:

Krutost se na opozorila požvižga. Vseeno ji je, katere vse meje bo prečkala in kaj vse bo na svoji poti porušila. A kot smo do sedaj uspeli spoznati, se nihče v svojem bistvu ne rodi okruten. V človeku zaradi bolečine preprosto nekaj poči, se razlije in onesnaži njegovo notranjost.

Bralci so do sedaj o knjigi napisali:

Ta knjiga je res fenomenalna. Ko sem prišla do zadnje strani, bi kar listala naprej in brala dalje. Povsem sem se ujela v zgodbo, res sem čutila skupaj z liki. Med branjem sem se velikokrat poglobila vase in razmišljala o sebi. Skratka, to je res knjiga za dušo!

Knjiga je res posebna. Čuti se jo in tudi jaz čutim delčke sebe v njej. To še zdaleč ni kar ena knjiga. Je zgodba polna občutij in pravi zaklad za nas čuteče duše.

Rada berem, a le redko dobim v roke tako lepo napisano zgodbo o ljubezni. Ljubezni, ki tudi boli, ki tudi razočara … A je vedno vredna, da se jo sprejme v življenje.

Knjiga je res magnet, takoj sem padla noter!

Petra, tvoj knjižni prvenec ni samo roman, ampak je klic k upanju in nežno povabilo v globino človeške ranljivosti. Tvoje pisanje je kot tih šepet med vrsticami, kjer se človek lahko najde, prepozna in celo zdravi/celi.

Vaše čutenje je moje čutenje. Vaša sreča je moja sreča. In to, da skupaj gradimo svet, ki tudi ranjenim omogoča ponovno čutiti in upati, je po mojem skromnem mnenju največji in najlepši pečat, ki ga lahko pustimo za seboj.

Z ljubeznijo, Petra