Najbolj priljubljeni citati iz knjige Med vsemi njunimi svetovi

Cenjeni Bralec, prav lepo te ponovno pozdravljam na enem meni dražjih zapisov.

Sicer sem po naravi bolj jutranja kot nočna ptica, vendar danes nikakor ne morem umiriti uma. Po službi sem najprej naredila trening za moč (gibam se skoraj tako rada kot pišem), nato pa sem do poznih ur brala ter urejala svoj najnovejši roman. Ker mi torej glava dela sto na uro, sem se njeno energijo odločila izkoristiti in s teboj deliti najbolj priljubljene citate iz psihološko ljubezenske pripovedi romana Med vsemi njunimi svetovi.

Si se pripravljen potopiti v svet resnic, bolečine, emocij, ljubezni in svobode?

Resnični bojevnik je ta, ki se je skozi življenje odločil slediti lastni resnici in pri tem upoštevati kakor vetrc lahkoten šepet svoje duše. Kajti duša ve. Vedno je vedela.

Zares svobodni postanemo takrat, ko si upamo v polnosti čutiti. 

Ne glede na to, kako boli, nam vsaka bolečina prinese tudi nova spoznanja o sebi. Rastemo. Na vsakem koraku. Rast je neizbežna. Boli, da. A je vredno. 

Največja tragedija je izgubiti del sebe, ker nisi zaupal življenju. Sebi. Logično, da potemtakem nisi zmožen zaupati osebi, ki ti je srce predala na pladnju v upanju, da se iz tega razcveti nekaj lepega.

Ljubezen ne pozna borbe. Samo predajo.

Včasih človek, ki je poln zmede in sovraštva, ne zmore drugače, kot da drugega izkoristi za lastno preživetje. A to ni več toliko podobno človeku, kot tisti površinski verziji njega, ki mu je iluzija ločenosti zameglila razum.

In bila sva. Velika. Mogočna. Zaljubljena. Pa ne na način, na katerega danes ljubijo mladi. Ni šlo za nekaj minljivega. Če bi, danes ne bi pisala besed, ki jih pišem. Kajti ko enkrat okusiš nekaj tako resničnega in se temu odrečeš, si kot vojak, ki se po bitki domov ne vrne več enak. Ljubezen spremeni človeka. Ga odpre. Pozdravi. Da, predvsem to. Le da jaz takrat še nisem verjela, da je to resnično mogoče. A se na napakah učimo. In slovo je bila moja. Ali pa ne. In to je ta prelepa dihotomija. Človek kot enkratno kontradiktorno bitje – navzven in vso pot skozi.

Brez ran, ki jih v nas zareže življenje, ne bi imeli te čudovite, edinstvene sposobnosti postati celi. Zares celoviti. Sami s seboj. V sebi.

Beseda upornik ni vezana zgolj na družbo in sistem. Biti upornik v pravem pomenu besede pomeni, da si upamo stati v vsej svoji veličini in biti ponosni na to, kar smo postali. Da ne nasedemo svetu, ki pravi, da smo vredni šele, ko nas družba (ali vsaj nek del nje) sprejme. Sprejemanje drugih ne sodi v isto enačbo z lastno vrednostjo. Drugi so zgolj to – drugi. Kdo pa se odločimo biti mi in do katere mere smo sposobni sprejeti sebe – to je tisto, kar napravi razliko med konformistom in upornikom. Odnos, ki ga ima človek do sebe – in posledično do sveta.

Srečni konci so nam vedno na dosegu roke. Samo odpreti se jim moramo in verjeti vase ter v dejstvo, da si jih zaslužimo.

Ne jača nas tisto, kar nas gladi, ampak tisto, po čemer se moramo pobrati. Zato je tudi bolečina veličastna.

Na življenje nas najbolj pripravi modrost, ki se rodi iz bolečine.

Ljubezen je sama po sebi enostavna. Ljudje smo jo napravili zapleteno. Zakaj? Ker nas nihče ni zares naučil ljubiti.

»Ker te ljubim dovolj, si zate želim srečo. Če torej misliš, da ti bo najin razhod pomagal pri tem, ga sprejmem. Ne morem ga razumeti, a te ne bom več skušal prepričati v nasprotno. In ko boš prenehala bežati pred sabo in zakrpala rane, ki so te prisilile, da nama pomahaš v slovo, boš verjetno postala oseba, kakršna si želiš biti. In če te bo to osrečilo, bom srečen zate.«

In v trenutku ji je postalo jasno: nikdar je ni bolela njuna ljubezen. Bolela jo je lastna preteklost, ki jo je v strahu, da bi se ponovila, projicirala na njun odnos.

Največje omejitve si postavljamo sami. Tako močno se skušamo zaščititi, da si zapremo vrata do radosti. Kajti če je prvič tako presneto bolelo – ali bo naše srce v drugo sploh še preživelo?

Ljudje smo bitja dvojnosti. Bi, a ne bi – ne zares. Zabavno bi bilo iti za odločitvijo, ki nas pobližje spozna z eno od možnosti, a je hkrati tudi tvegano. Odgovornost pa je nekaj, česar se nas večina otepa. Kajti biti sam odgovoren za življenje, ki ga živiš, zna biti obremenjujoče – sploh, če življenje v danem trenutku ni tisto, kar si od njega želel.

Že res, da nas družba kot delček sestavljanke potrebuje. A se moramo najprej znebiti ustaljenega prepričanja, da smo majhni. Nismo le delček nečesa, ker smo celotno Vesolje. Prepoznamo pa ga lahko, ko se zazremo v globino, ki se lesketa izza naših čarobnih oči. Zato nismo zgolj nekaj za zraven, ampak smo vse.

Ker je ljubezen povsod, kamor pogledaš – samo pripravljen jo moraš biti videti.

Krivda je kompleksna. Po eni strani spominja na nekaj, kar je v svoji epruvetki vzgojila družba, da bi lažje nadzirala in s tem manipulirala naše delovanje. Temu, ki se ne more pogledati v ogledalo, moč predstavlja podreditev drugega. Po drugi strani pa smo se vsi nalezli bolezni sodobnega časa: deluj tako, kot je za družbo najboljše. Ne kot posameznik. Ne kot individuum, kakršen si. Pozabi na to. Ker nisi sam. Tvoriš celoto, ki se zate sicer požvižga. A brez tebe ne bi bila cela. Zato te potrebuje. Krvavo potrebuje. In če boš zašel z začrtane poti, boš kaznovan. V resnici ti nič ne rabi biti storjeno. Krivda, ki nepovabljeno prodre vate, je več kot dovolj velika kazen. Zdaj pa živi z njo.

Ljubezen ni nagrada. Ljubezen ni nekaj, kar dobiš, ko izpolniš določena pričakovanja. Ljubezen preprosto je. Ne sili v nič, hkrati pa sprejme vse in vsakogar. Ljubezen je nežnost, ki nas opomni, da je naša resnica veliko globlja od te, ki nam je bila predstavljena.

Nič ni črno in belo. Zato tudi nihče sam po sebi ni ne dober, ne slab. V vseh je del božanskega sija in v vseh tli peklenski ogenj. Od nas pa je odvisno, katerega bomo izbrali. Se bomo predali zaupanju in dobrobiti, ki nas na vsakem koraku usmerjata na pot ljubezni, ali bomo raje dolili olja na ogenj in k vragu poslali vse, čemur smo se tako dolgo želeli maščevati?

Če se odločimo za tisto, kar nam pravi um, znamo dostikrat iti mimo sebe in zgrešiti. Če pa imamo pogum prisluhniti srcu, pa lahko dejansko vidimo, kako visoko lahko poletimo.

Zavrnitev boli. Ta, ki pride iz družinske celice, pa zareže še toliko globlje. Zato pa med starši in otroci tolikokrat izbruhne. Ne, ker bi se sovražili. Ampak ker mislijo, da vedo, kaj je za drugega najbolje …

»Normalnost te oropa svobode. Prilagodiš se sistemu, ki te vrednoti na podlagi tega, kako ustrezen si vnaprej predpostavljenim normam, ki so toge, zastarele in služijo samo tistim, ki so jih uvedli.«

Ne, ljubezen, ki je gonilna sila sveta, ti ne bo pustila predolgo tavati v temi. Določene lekcije morajo biti osvojene. Sploh tiste, ki ti bodo v nadaljevanju preprečile lomiti srca drugih samo zato, ker svojega nikoli nisi zares pozdravil.

Težko je žalovati za tem, kar si izgubil, če se predhodno niti zavedal nisi, kaj si imel.

Rana se pozdravi, če jo oskrbiš. Toda brazgotina ostane. Tako kot ostane spomin. Vprašanje pa je, ali smo z njim zmožni živeti?

Ljubezen ne izbira. Ne moreš je imeti pod nadzorom in ne moreš je prisiliti, da se upočasni. Ko pride, imaš na voljo dvoje: ali jo sprejmeš in se začneš ob krilih, ki rastejo iz srčike tvojega srca, počutiti nepremagljivo, ali pa jo zavrneš. V slednjem primeru je tako, kot bi samega sebe ustrelil v nogo. Boleče in povsem nepotrebno.

»Tvoje rane so po vsem tem času še vedno precej sveže. In tudi to je v redu. Nekatere enostavno potrebujejo več časa in več ljubezni.«

Rožico je zelo enostavno ločiti od plevela, mar ne? Zakaj je potem misli, ki nas šibijo, težje ločiti od teh, ki nas hrabrijo? Ker nas nihče nikoli ni naučil, kaj v svojem bistvu pomeni biti sam sebi najboljši prijatelj in s tem največja ljubezen svojega življenja.

Odnos s samim seboj je vedno temelj vseh ostalih, v katere vstopimo. Če torej ne prepoznamo misli, s katerimi onesnažujemo svoj um in ustvarjamo meglico na poti, v katero še vedno dvomimo, potem ta osnovni temelj ni trden.

Duša namreč ve, kaj je najboljše za nas. Um je ta, ki v obliki programa deluje po principih, ki niso nujno naši.

Ko globoko ljubiš, čutiš vse toliko bolj intenzivno – tudi žalost. Strah. Sram. Bolečino.

Ne preživi dneva, brez da bi v njem čutil mogočnost življenja. Kajti vsak dan, v katerem se ne počutiš blagoslovljen za silo, ki te je pripeljala z namenom, da živiš sebe, je zapravljen.

Vendar ni vedno vsako življenje, ki se ga živi, zares izživeto. Ne izkoristi vsakdo svojega potenciala. Pa ne, ker ga ne bi znal, ampak ker se ljudje na splošno svojega potenciala ne zavedamo. Ko smo s toliko različnih strani bombardirani, kaj vse bi morali biti, početi in postati, hitro pozabimo na tisto notranjo sliko, ki smo jo kot otroci o sebi navdušeno nadgrajevali. In tako vera vase postane dvom.

Z razočaranjem se da živeti. Toda biti predmet razočaranja, to je bistveno težje. Sicer pa je lažje biti ponovno ranjen, kot pod svojimi prsti znova čutiti uhajanje nečesa, kar ti pomeni vse na svetu.

»Da se podrediš strahu zaradi ene nesrečne ljubezni, ki to sploh ni bila, je največja bedarija vseh časov.«

Največja čarovnija se zgodi, ko sestopimo iz poti, ki nam je bila začrtana in hrabro začnemo tlakovati svojo.

Imela sta se rada, v to ni bilo dvoma. Vendar ljubezen ni vedno to, kar si predstavljamo pod različico, kakršno nam proda svet.

Ego ne pozna predaje. Ljubezen pa v njej zasije.

Za en razsvetljen trenutek čiste radosti je verjela, da bi lahko drug drugega pozdravila, pri tem pa zanemarila eno največjih resnic – da mora človek najprej sam postati cel, preden lahko ljubezen, ki kakor popek požene iz te celosti, deli z drugimi.

Pot življenja ga je naučila, da so resnične stvari dostikrat najtežje, ker od nas zahtevajo, da snamemo masko in si upamo pokončno stati v svoji preprostosti. To pa ni bilo enostavno. Človek je maske potreboval. Omogočile so mu skriti ranljive dele sebe in se svetu kazati na način, na kakršnega je želel, da ga ta vidi. A nič od tega ni bilo resnično.