O ljubezni, bolečini in srečnih koncih – ter o mojem gostovanju v oddaji S knjigo

Dragi Bralec,

Ob izdaji prvenca v založbi 5KA sem bila deležna tudi časti nastopiti v oddaji S KNJIGO, ki jo vodi srčna Petra Škarja. Priznam, kamere so bile zame nekaj povsem novega in do trenutka, ko se je oddaja predvajala po televiziji, nisem vedela, kaj pričakovati. Se bo videla moja nič kaj damska drža ali bom od pasu navzdol odrezana? Kajti roko na srce, bliže sem nerodnosti kot dovršenosti v smislu telesne drže in pozicij, ki naj bi jih zavzemala. Spraševala sem se, ali bo tišina med Petrinimi vprašanji in mojimi odgovori dolga? Ali bo opaziti preplet navdušenja in treme? Da, sanjalo se mi ni, kaj pričakovati. Ker je eno delovati v trenutku, nekaj povsem drugega pa je ta trenutek opazovati (in s tem sebe).

Izkazalo se je, da je moje navdušenje zakrilo tremo. Kajti to je bil dan, ko sem prvič v rokah držala fizično različico knjige. Romana, ki prebuja čutnost, razumevanje in nastavlja ogledalo. K srcu sem stisnila zgodbo, ki je skorajda tako pisala mene, kot sem jaz pisala njo. Pripoved, ki ni izmišljena, ampak resnična. Zame, zate in za vse, ki jih je že kdaj bolelo na mestih, za katere so verjeli, da se ne bodo mogli več pozdraviti. A zdravljenje nastopi v trenutku, ko si pogledamo v oči in si priznamo bol. Kajti nismo šibki. Ne boli nas, ker bi imeli premalo moči. Niti ne boli, ker bi bila naša kapaciteta za soočanje z bolečino premajhna. Boli, ker smo človek. Boli, ker si upamo čutiti. In kaj ni prav čutenje naš največji privilegij?

V oddaji, ki si jo lahko še vedno ogledaš preko YouTube kanala, sem tudi jaz priznala, da sem nekoč že vrgla puško v koruzo. Kajti ko je srčna bolečina tako velika, da ne veš, ali boš naslednji vdih sploh še lahko pristno izvedel, se zapreš. Svetu pokažeš sredinca, se zabubiš v svoj mehurček, stiskaš pesti in upaš, da ga nihče ne bo prebodel. Ker je živeti včasih preprosto preveč. Zato se skriješ. Pozabiš na radosti, ki jih obljublja odprto srce. Pozabiš na srečne konce, ker si prepričan, da ti niso namenjeni. Postaneš ranjena različica sebe - tista, v kateri ti je še najbolj udobno. In da, morda sama bolečina res ni prijetna, a je udobno biti skrit. Odmaknjen - vedoč, da ti nihče več ne bo mogel zlomiti srca.

Toda bolj ko se zapremo vase, manj možnosti imamo za srečni konec. Da, za tistega, nad katerim si morda obupal. Toda verjemi (in kot rečeno v oddaji, sem dokaz srečnega konca prav jaz), da te čaka. Namenjen ti je. Tako kot ti je namenjeno ljubiti in biti ljubljen. Ker je Ljubezen najmočnejša in hkrati najnežnejša sila v Vesolju. Zakaj bi se potemtakem pustili prepričati, da moramo pripadati samo enemu koncu palice? Kaj nam ni ravno Ljubezen zgled, da smo lahko vse? Nežni in trdni. Ranljivi in močni. Tihi in zgovorni. Umirjeni in navdušeni.

Kot sem napisala na zadnjih straneh romana:

Podarila mu je najlepši nasmeh, kar ga je videl krasiti ta nežen obraz. Kajti to dela ljubezen. Odpira. Osvetljuje. Zdravi. Osvobaja. Neguje in gradi.

To, kar sta začela tiste noči, je bila tudi zanju na trenutke uganka. Kot bi morala trčiti drug v drugega, da so se njuni svetovi poravnali in zgradili most do sanj, ki v nobenem pogledu več niso poznale omejitev. Zanju je bilo resnično vse mogoče.

In da, človek res lahko ima vse.

Zato tudi ti, dragi Bralec, lahko dosežeš svoj srečni konec. Sicer pa: kdo pravi, da mora to sploh biti konec? Kaj pa, če se takrat tvoje življenje v resnici šele dobro začne?

Z ljubeznijo, Petra