Vtisi dogodka Svoboda med besedami: ker svet ne potrebuje popolnih ljudi, ampak resnične

Cenjeni Bralec,

Letim. Pravzaprav lebdim nekje med puhastimi oblaki, ki mirno potujejo drug mimo drugega, hkrati pa se predajam žarkom, svetlobi in čarobnim mavričnim odtenkom. Čutim mir. Radost. Hvaležnost, da se odpiram vsemu, kar je dobro v svetu. Čudežem. Ljudem. Dogodkom. Nasmehom. Obilju. Povezanosti. O da, svetloba resnično nadvladuje temo. In ponosna sem, da lahko k temu vsaj malo pripomorem tudi jaz.

Včeraj, 21.03.2026 je bil zame izjemno prelomen dan. Prvič v življenju sem namreč povsem samostojno vodila dogodek Svoboda med besedami. Ideja je bila, da se podružimo ženske, ki se skozi pisano besedo želimo osvoboditi tistega, kar nas že nekaj časa muči; ali pa osvetlimo cenjenje do vsega, kar živimo – in do vsega, kar še lahko dosežemo.

Iskreno, da je vse skupaj steklo in da uresničujem še en del svojega poslanstva, sem dojela šele eno uro pred samim dogodkom. Ko sem pripravljala prigrizke in pijačo, v športno torbo trpala vse možne zvezke ter mini darilca, sem se ustavila pred ogledalom ter si vzela trenutek zase: »Dogaja se. Res se dogaja. Vse se ti odpira. Vse je točno tako, kot mora biti. In lahko si ponosna nase.«

In sem. Zakaj? Ker sem na čudovit prostor pod vrbo združila ženske, ki ne sodijo, ne kritizirajo in se ne osredotočajo na vse, kar gre narobe, ampak v trenutku najgloblje noči ostajajo svetloba. Zato, drage moje, si štejem v čast, da ste del moje poti – in jaz del vaše.

Čeprav je bil petek sončen, so za soboto napovedovali oblake. S tem lahko krmarim,  sem pomislila in nadaljevala z organizacijo.

In čeprav smo bile v Tivoliju zgolj dve uri, smo bile priča izredno nenavadnemu vremenskemu pojavu– in da, vsekakor verjamem, da je bila za to med drugim zaslužna tudi naša energija. Ob začetku druženja (med katerim sem ob vsej vzhičenosti pozabila na uvodno meditacijo, ups) je vsaka iz na sveže kupljene škatlice naključno povlekla misel, ki sem jo na pergament napisala in s preciznostjo ovila dva tedna nazaj ter jo za vzpodbudo prebrala na glas. Ker sem tudi sama sodelovala kot enakovredna članica, se seveda nisem držala nazaj ter iz škatlice povlekla naslednjo misel: »Nisi preveč. Nikoli nisi bila. Bila si samo v prostorih, ki so bili premajhni zate.«

O da, ženske smo se prevečkrat znašle v prostorih, ki niso podpirali naše moči. A nič zato. Kajti zdaj ustvarjamo svojega. In dogodki Svoboda med besedami so eden izmed njih. Kajti da, še več jih bo.

Ko smo začele pisati ter odpirati tematike, ki niso bile enostavne za soočenje (a smo vseeno imele moč, da se pogledamo v oči), se je nazaj pooblačilo. Veter je postajal vse močnejši, čez čas pa se mi je na list papirja razlilo nekaj dežnih kapelj. In nato še več. Vendar nobena ni rekla ničesar. Vsaka je bila v svojem svetu, v svojem srcu, v svojih ranah, v svojem pisanju.

Dokler se iz teh kapljic ni okrepil dež. Začele smo pospravljati in na hitro napisale še nekaj vzpodbudnega za žensko, ki je sodelovala pri tovrstnem osvobajanju, nakar je dež prenehal. Veter se je zadržal. Oblaki so se umaknili. In spet – sonce.

Počutile smo se, kot da so bila naša bolečinska jedra energijsko tako močna, da smo nad seboj pritegnile oblake, četudi njihovega srda nismo želele čutiti. A je tudi to čudovita prispodoba dela na sebi: ker je lahko nekaj še tako neželeno, se je s tem še vedno treba soočiti. Četudi se nekega dela sebe sramujemo, smo mu še vedno dolžni pogledati v oči. Zakaj? Ker gre za nas. Ker smo tudi ta delček mi sami. In če mu ne dovolimo obstoja, s tem dobesedno zanikamo sebe.

In ko nas je s svojim sijem znova obsijalo sonce, smo vedele. ME smo upanje. ME smo alkimistke. ME smo čarobnice tega sveta. In ME imamo moč posaditi semena, iz katerih bo vzklila resnica. Kajti to počnemo. Vsaka na svoj način ustvarja svoje sanje, se vzpenja po stopničkah navzgor in zavrača sodbe, s katerimi jo na tej poti želi obsuti svet. Ker vsaka od nas VE, da je v svojem bistvu neprecenljiva. Seveda, lahko nas obiščejo sram, krivda ali tisti skoraj gnojni občutek nevrednosti. Toda če vsaj delček nas ne bi verjel, tudi danes ne bi bile tu. Zato pa pravim, da so pomembni prav si naši delčki – ne glede na velikost. Tudi upanje je lahko zgolj v fazi popka – a ko ga bo razprlo in zacvetelo, bo svetu vzelo dih. In takrat bo tudi sovraštvo pozabilo, kako se čuti. Ker bo obstajala samo še Ljubezen.

Kot vedno, dragi moj, draga moja, te objemam in ti v znak hvaležnosti, da si in da me bereš, zapišem še slednje: ne čakaj na popoln trenutek, da začneš živeti Sebe. Popolnost je iluzija, ki jo svet prodaja tistim, ki si še vedno ne upajo stopiti naprej. Začni tam, kjer si. S tem, kar imaš. S tem, kar čutiš. Kajti vidiš, pot se ti razkrije šele takrat, ko suvereno stopaš po njej. Zato stopi. Verjemi. Zaupaj. Vztrajaj in ustvarjaj.

Ker svet ne potrebuje popolnih ljudi. Potrebuje resnične.

Hvala, ker si.

Z ljubeznijo, Petra