Obstajajo rane, ki jih v Ženski lahko pozdravi samo druga Ženska

Cenjeni Bralec,

oh, kako čudovito postane življenje, ko se iz njegovih razbitin odločimo sestaviti za nas najlepši in najbolj čaroben mozaik!

Včeraj sem se imela prvič priložnost preizkusiti v meni osebno precej prilegajočih se čevljih voditeljice ter na Enetini predstavitvi knjige Življenje na limonadi deliti še en drobec sebe. Sicer pa smo vsi dajali in prejemali – tako midve kot cenjena publika, ki je sledila nameri in izbrala iskrenost. Lepo je drugim kazati pravega sebe, pri tem pa občudovati rušenje zidov, ki v razcvetu popolne avtentičnosti nimajo več moči obstati. Kajti to je bil najin namen: da se skupaj dotaknemo globin, za katere smo bili ustvarjeni; globin, ki smo se jih po nič kaj dobronamerni zaslugi družbe naučili bati in se jih sramovati – a nam v resnici predstavljajo dom; kraj, v katerem smo najbolj resnični.

Tekom celotne predstavitve sva se z Enet sinhrono dopolnjevali, sledili občutku ter na neki točki povsem spontano odprli temo najinega odnosa. Od načina, kako sva se spoznali, do neverjetnih podobnosti, ki naju kot razigrani dušici združujejo. V resnici življenje skriva kar nekaj asov v rokavu.

Kaj pa sploh so življenjski asi? V mojih očeh so to drobne stvari. Tiste, ki na videz še tako nesmiselne in izgubljene koščke povežejo v nebesom konkurenčno celoto. To so ljudje, ki morda vstopijo tiho, a se kaj hitro v naših globinah počutijo doma. To so odnosi, ki ne potrebujejo razlage. Dušice, ki jih naše srce za svoje prepozna že na daleč. In potem so to večeri, kot je bil včerajšnji: nežno nas opomnijo na razloge, zaradi katerih sledimo sebi, pišemo, se povezujemo in preko deljene ranljivosti ustvarjamo odnose, ki nam uspejo pozdraviti marsikatero (staro) rano.

Enega največjih darov pa vidim prav v odnosu Ženske z Žensko. Od nekdaj nežnejšemu spolu rada poklanjam komplimente. Ne, ker bi imela karkoli za bregom, ampak ker dam Ženski res rada vedeti, kako izvrstna je!  In od nekdaj so se mi pohvale, ki sem jih prejela s strani drugih Žensk, zasidrale globlje od katerih koli drugih - le da do tega večera nisem vedela, zakaj.

Potem pa sva z Enet govorili o knjigi, o najinem odnosu, o sestrskih ranah ter o ženskih prijateljstvih, ki so eden najlepših asov, ki jih lahko življenje razdeli, če si seveda upamo igrati pošteno in iskreno. Kajti največ lahko Ženski da prav Ženska. Pa ne govorim o družbenih standardih ali razumevanju. Govorim o ranah, ki jih ima moč pozdraviti samo pripadnica nežnejšega spola. Zakaj?

Do včeraj odgovora na to vprašanje nisem poznala niti sama. Potem pa je iz mene nežno zdrsnila resnica, ki je še nikoli prej nisem začutila v takšni polnosti: ker nas je Ženska nosila. Ker nas je Ženska rodila. Od prvega trenutka smo bili povezani z njo. Čutili njen nemir, njene dvome in njen strah. In potem smo prvič vdihnili zrak. Zajokali. Prevzeli vlogo, kakršno nam je dodelila družba. Bile smo občutljive deklice, intuitivne in izredno senzibilne. A je svet to zavrgel. Ni se mu zdelo pomembno. Pravzaprav nam je še zelo rad dal občutek, da smo preveč. Preveč glasne ali preveč tihe. Preveč mirne ali preveč jezne. Preveč samostojne ali pa preveč odvisne. Nikoli mu ni bilo dovolj. A je skrivaj še vedno želel to, kar je Ženska predstavljala. Njeno čarobnost. Njeno sposobnost, da iz katerega koli prostora ustvari dom. Njeno vero v dobro. Njeno Ljubezen, ki daje, zdravi, vzpodbuja in krepi. Da, Ženska je postala nevarna. In zato jo je svet zlomil.

Dokler se ni spomnila svoje resnice.

Dokler ni ujela ravnotežja in dvignila glave.

O da, njene oči so še vedno žarele. In bila je močnejša. Še bolj pogumna. Kaj pa je imela za izgubiti? Ničesar. Samo sebe. Te cene pa ni bila več pripravljena plačati.

Zato se je prebudila. Izzvala nekaj potresnih sunkov in si nazaj vzela vrednost, ki ji jo je svet izropal.

Spet je bila polna. Sicer pa, je sploh bila kdaj zares prazna?

In zato lahko Žensko rano najbolj pozdravi prav Ženska. Ker čuti. Ker ve, kako je izgubiti, a hkrati iz nič ustvariti vse. Ker je živa alkimija. Ker je nežna in pogumna. Ne beži pred globino, ampak se ji preda. Četudi jo je strah. Četudi boli. Ker ve, da lahko raste in napreduje samo s korakom naprej. S korakom k Sebi.

Zato, drage Ženske – vidim Vas. Čutim Vas. In presneto močno navijam za Vašo resnico! Za Vašo moč! Za glas, ki vam je bil dan zato, ker ga ta svet potrebuje.

Z ljubeznijo, Petra