Tebi, draga Ženska - ker si zaslužiš sijati

Draga Ženska.

Vidim te. Da, tebe. Tebe, ki si bila tolikokrat spregledana. Tolikokrat zavrnjena. Pomanjšana in razvrednotena. Pa tako neverjetna. Tako čudovita.

A nekako nikoli ne zares dovolj.

…

…

Ta je Zate. In zame.

Ker je prišel čas, da se spomnimo svoje moči. Da, te iste moči, za katero nam je bilo rečeno, da jo moramo skriti. Zadržati. Pomanjšati. Se je morda celo sramovati ali jo odstopiti. Vlogi, ki nam je bila dodeljena, tako ali tako ne ustreza. Sicer pa, ali smo sploh kdaj zares želele ustrezati pretesnim kalupom in postati manj? Manj barv, manj občutij, manj življenja in navdiha?

Seveda ne. Samo nismo znale drugače. Če nam predhodnice, ženske, v katere smo položile vso svojo vero, niso pokazale, kaj pomeni stati v svoji moči, slišati svoj glas in uživati v vrednosti, s katero bogatimo ta svet, potem ni čudno, da smo se tudi same malce porazgubile.

A to ne pomeni, da se ne moremo ponovno najti. Se spomniti Sebe. Se vžgati. Zagoreti in osvetliti vse, kar je bilo predolgo skrito. Četudi nas raznese. Naj nas. Bomo napravile ognjemet. (Ali kot mu sama rada rečem, jebeni spektakel!)

Ker si zaslužimo biti slišane. Zaslužimo si sijati. Se imeti rade. Da, sebe, svoje čudovito telo – tako kompleksno, a tako preprosto, – svoje misli in svojo preteklost, pa čeprav z napakami vred. Sicer pa; če smo se iz njih učile in se pobližje spoznale, ali tistemu sploh lahko zares rečemo napake?

Kajti lahko smo vse. In absolutno smemo postati še več. Še bolj polne. Še bolj prižgane. Še bolj me. Tako čutne in globoke, zabavne in uspešne. Ker nam nobena ni enaka. Niti malo. Vse smo edinstvene. Unikatne. In dovoljeno nam je biti videna. Ne le opažena. Ampak (za)čutena. Z vsemi viharji, ki opozarjajo, kdaj so naše meje prekoračene – in z vsemi jutranjimi zarjami, ki jih zmoremo z ljubeznijo pomiriti – in pozdraviti.

Ker smo vredne. Smo resnica, ki mora biti izražena. Glas, ki zahteva biti slišan. Besede, ki preprosto morajo biti izgovorjene – in občutki, ki samo čakajo, da priplujejo na površje. Da jih objamemo, sprejmemo ter si po vseh bitkah, ki smo jih igrale proti sebi, kočno podamo roko. Da, same sebi. Kot cesarice. Vladarice. Kraljice. Kajti to tudi smo.

Alkimistke. Čarobnice. Nosilke svetlobe. In ustvarimo lahko vse, za kar se odločimo. Smo sila narave. Energija, ki zdravi, preobraža in ustvarja življenje. Smo dragocenost, ki nikoli ne bi smela podvomiti vase.

Zato se spomni.

Zato tudi ti, draga Ženska, danes vstani. Začuti svoje telo. Začuti sebe. In stopi nazaj v svojo resnico. V svojo moč. V svoj glas. V darove, ki si zaslužijo biti izraženi. In si, tako kot sem si jaz, obljubi, da se nikoli več ne boš skrila samo zato, da bi bilo drugim prijetneje. Ker si zaslužiš sijati. Zato zasij.

In jaz, draga Ženska, iz prve vrste navijam zate.

Z ljubeznijo in občudovanjem, Petra