Pot od ran do besed: moja knjiga v Bukli

Cenjeni Bralec,

kot mala punčka nikoli nisem imela ne vem kako zelo velikih sanj. V obdobju, ko sta bila starša še skupaj, mi ni manjkalo absolutno nič. Po njuni ločitvi pa je nek del mene počil – in se razlil na mestih, ki si še dolgo niso opomogla.

Ko so me torej vprašali, kaj želim postati, ko odrastem, nisem znala oblikovati končnega odgovora. Nekaj časa mi je bila všeč ideja zdravnice, ki bi pomagala bolnim. Nekaj časa sem bila navdušena celo nad vlogo pravnice, ki bi nedolžne reševala pred zapahi, nasilneže pa z užitkom strpala vanje. A so bile vse to zgolj površinske ideje – zamisli, s katerimi bi moj obstoj le nekaj pomenil.

Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi v svetu pustila pečat. Večino svoje mladosti sem sanjala zgolj o pristni sprejetosti. O vprašanjih, kaj želim postati, preprosto nisem imela kapacitete razmišljati. Svoj živčni sistem sem mirila na druge načine. Veliko sem ustvarjala, risala in pisala. Prebrala sem ogromno knjig in že zelo zgodaj učitelje navduševala z bogatim besednim zakladom. Glede na to, da sem bila med vrstniki po tem, ko sem v tretjem razredu zaradi domačih okoliščin zamenjala šolo, precej izobčena (in tarča posmeha), so mi knjige predstavljale pobeg. Pisanje pa je že od nekdaj v meni premikalo nekaj večjega. Kot da so se tisti delčki po ločitvi staršev morali razliti, da sem lahko z njihovimi ostanki kakor kipar preoblikovala svoj notranji svet in segla po več.

Vselej bom trdila, da je bolečina veličastna. Moč nas ima povsem zlomiti in nam ponuditi priložnost za nov začetek. Od nas pa je odvisno, kakšne temelje bomo začeli postavljati po tem, ko se bomo pobrali. Nekatere bolečina ohromi. Pohabi. Postanejo bolj mračni, strupeni. Spet druge pa razsvetli. Ojača. Kajti včasih, prav včasih, potrebujemo vso tisto bolečino, da na stvari začnemo gledati drugače – s pogledom, ki nas ne slepi, ampak osvobaja.

Leta sem bila tudi jaz na strani pohabljenih – teh mračnih duš, ki so rušile vse okoli sebe. Potem pa sem doživela ljubezenski brodolom, ki je sesul še tisto nekaj temeljev, kar sem jih imela postavljenih. Moj notranji svet se je zravnal s tlemi in za Petro, kakršna sem bila, je ostal samo še pepel.

Takrat sem se prvič po dolgem času vrnila k pisanju. Ne vem, kaj točno se je zgodilo, da sem svojo največjo strast za toliko let odložila. Verjetno je šlo za kombinacijo vsega – družinskih težav in preprek, motenj hranjenja, iskanje smisla, srednje šole in izzivov z vrstniki. Toda ko sem se povsem zlila s tlemi, na katerih sem pristala in ko so mi od utrujenosti že skoraj pognale korenine, sem se dvignila. Kajti ne, predaja nikoli ni bila ena izmed možnosti. In takrat sem začela pisati.

Da bo iz vseh ran, ki so se še vedno celile, pognal tako rahločuten in iskren roman, pa je bil samo še en dokaz več, da nas ojačajo prav padci. Kajti do resnice, ki sem jo prelila v zgodbo Med vsemi njunimi svetovi, ne bi mogla priti, če se stara verzija mene ne bi zrušila. Človek ne more ustvarjati z omejenim umom – ker svetu ne more ničesar dati. V meni pa je še vedno utripal nek majhen delček, da napravim razliko. Da pa si morda le drznem pustiti pečat – zgodbo, po kateri bralec ne ostane več enak. Nekaj, kar se čuti na prvinski ravni. Nekaj resničnega. In tako danes ta zgodba živi – z mano, s tabo – in z vsemi, ki si upajo čutiti malce več.

Čudovit, rahločuten opis romana na spletni strani založbe Chiara

Šele ko mi je založnica navdušeno pritrdila, da sem rojena za pisanje, so moje sanje zasvetile malce drugače. Seveda ljubim besede in učinek, ki ga imajo ob čutno sestavljenih povedih. Obožujem biti na drugi strani tipkovnice in pustiti prstom prehiteti misli uma. Kajti um je nenazadnje še vedno omejen. To, kar pride iz globin duše, oh, tisto je pa zgodba zase.

Zato je letošnji September zame navkljub smrti babice v znamenju zmagoslavja. Revija Bukla je namreč ena najbolj uglednih slovenskih revij za knjižne novosti – in da je recenzija moje knjige v njeni 189. številki, je zame neprecenljiv trenutek. Zgodba, v katero sem vložila svoje srce, je našla pot do širšega kroga bralcev in strokovne javnosti.

Recenzentka Vesna Sivec Poljanšek je zapisala:

Nova pripoved Petre Dolenc ni le zgodba o ljubezni - je premišljen, večplasten vpogled v bolečino, strah, upanje in ranljivost dveh posameznikov, ki se trudita verjeti, da si kljub preteklim razbitinam še vedno zaslužita začeti znova. V ospredju romana sta Stela in Tim, mlada človeka, ki ju družijo podobne notranje brazgotine. Oba nosita težo preteklih razočaranj; odnosov, ki so se končali prezgodaj, preglasno ali pa pretiho. Oba se v morebitno novo zvezo spuščata previdno, polna dvomov in vprašanj, ki si jih po navadi redko drznemo izreči na glas. A kljub temu med njima obstaja tisto, česar se ne da ukrotiti - magnetna privlačnost, ki presega zgolj telesno in sega v nekaj bolj nedoločljivega, skoraj duhovnega. Ravno ta intenzivna bližina pa v resnici (še bolj) odpira njune najgloblje rane. Se jima bo uspelo pomiriti z vsemi sencami njune preteklosti ter na podlagi novih izkušenj in uvidov ustvariti nekaj svežega in trdnega? Topla in subtilna zgodba, ki nas opominja, da prava ljubezen ni vedno brez dvomov in da se tisto najlepše pogosto rodi prav v tišini med dvema srcema, ki si drzneta počasi odpirati vrata v globino svojih duš.

Če bi mali punčki, ki se je pred leti zatekala med knjižne police in sanjala o varnem zavetju, nekdo rekel, da bo nekoč njena zgodba opisana v Bukli, ji ne bi verjela. Danes pa vem, da prav v ranah raste moč – in da se iz pepela res lahko rodi nekaj, kar zasveti tudi za druge. Zato hvala, ker berete, ker čutite in ker tej zgodbi dajete življenje onkraj mene.

Z ljubeznijo, Petra