Spoznajmo protagonista zgodbe Med vsemi njunimi svetovi

En prisrčen pozdrav, dragi Bralec.

O knjigi Med vsemi njunimi svetovi zelo rada pišem (in govorim), ker je ne smatram za tipično poletno branje, ampak za popotovanje, ki odstira pogled vsemu, kar mora biti videno, zaznano, (za)čuteno. Nismo bili rojeni v ta svet, da bi delovali v načinu avtopilota, ampak da vzamemo življenje v svoje roke ter iz njega napravimo umetnino. Nismo prišli sem, da bi sledili množici in se skrivali pod narekom strahu, temveč da si upamo izstopiti, tlakovati lastno pot in se predati toliko vrelcem ljubezni, kolikor je mogoče.

Ker je tudi to med drugim eno izmed mnogoterih sporočil zgodbe, želim danes predstaviti naša glavna protagonista (in da, Stela je morda čisto malo povzeta po meni):

Spoznaj Stelo

Stela je ena tistih oseb, ob katerih ti zna postati neprijetno, pa sploh ne veš, zakaj. Nekaj je na njej, nekaj izžareva – nekaj, kar te sili, da resnici pogledaš v oči. Morda navzven deluje umirjena, urejena in samozavestna. Njeni koraki so premišljeni, svojega pogleda pa ne umika več. Pa vendar – če bi z njo ostal dovolj dolgo, bi lahko opazil tiste tihe trenutke, ko se ji pogled ustavi nekje v praznini – tam, kjer ni niti ene same možnosti, da bi bila ponovno ranjena.

V sebi nosi preteklost, ki je nima namena sprejeti. Nekaj časa raje riše čez njo in se sili biti nekaj, kar ni. Kajti zavrnitev boli. Zakaj torej ne bi bila kot ostale in se malce zabavala – brez tistega občutka nasičenosti v prsih, ob katerem misli, da se bo vsakič znova zadušila? A pred preteklostjo ne more dolgo bežati. Odnos, ki ga je končala dobro leto nazaj, se ji še vedno prikazuje v vzvratnem ogledalu in jo opominja, da preteklosti ne gre zavreči. Ne moreš je zakopati in se pretvarjati, da se nikoli ni zgodila. Lahko se le soočiš z njo – in pri tem tvegaš, da se še zadnjič razpočiš na mestih, ki si se jih tako zelo trudil obdržati skupaj.

A ranam navkljub ostaja mila. Te svoje nežnosti ne ponudi vsem, a ko se ti jo enkrat odloči dati, ti jo nameni brez zadržkov.

Stela verjame v ljubezen – a ne v tisto iz pravljic. Zgodbice so jo prevečkrat pustile razočarano, življenje pa je na prav poseben način poskrbelo, da se je po ljubezni, ki to sicer ni bila, počutila prazna in izropana notranjega bogastva. Zaradi temačne izkušnje v preteklosti se nezavedno ljubezni boji – a si jo tudi želi. Pa si je pripravljena pogledati v oči in sprejeti odgovornost za bolečino, ki ji vsakokrat, ko bi lahko postalo lepo, poda klofuto, češ, veš, da se ne bo dobro končalo? Nenazadnje se je v iskrah privlačnosti zadnjič tako vnela, da je živa zgorela. Pa vendar – ko sreča Tima in se izgubi v globini njegovega temnega pogleda, je v njegov pristan ne vleče samo privlačnost, ampak sila, ki je večja od nje. Kot bi se nekoč že poznala. A dve ranjeni ptici težko skupaj poletita čez ocean. Zato jo zgodba prisili, da zakrpa rane in se sooči tudi s tistimi deli sebe, ki niso najbolj bleščeči.

Spoznaj Tima

Včasih je bil Tim največji zabavljač svoje družbe. Potem pa se je življenje poigralo z njim in je del njega umrl. Postal je tih in odmaknjen. Barve so izgubile kontrast, življenje pa je zanj postale vice, iz katerih še dolgo ne bo odrešen.

Čeprav se pozornosti izogiba, zaradi skrivnostnosti in visoke postave vedno pritegne pogled. Toda v ljubezen ne verjame več. Zato glavo obrne stran in se raje preda viharju, ki pustoši znotraj njega. Prijatelji ga neprestano vzpodbujajo in bodrijo naprej, vendar se raje odloči ostati na varni razdalji. Ne, ker si bližine ne bi želel, temveč zato, ker se predobro zaveda, kako zelo lahko boli, ko izgubiš nekaj, kar si tako goreče ljubil. Ker ničesar ne počne na pol, tudi v ljubezni ne odpre srca zlahka. Kadar ljubi, ljubi z vsem, kar ima – a če bi mu bila sreča še enkrat iztrgana iz rok, bi umrl. Zato je pred srcem zgradil zid in se uspešno prepričal v to, da je bolečini s tem onemogočil še kakršenkoli dostop.

Potem pa na drugem koncu biljardne hiše zasliši smeh, ki dobesedno zavibrira znotraj njega. Obrne se in zagleda njo.

Čeprav se prepričuje v nasprotno, Stelina prisotnost v njem nekaj prebudi. Sila, ki si je ne zna razložiti, ga vleče k njej, po drugi strani pa se iz strahu, da bi se zgodovina ponovila, temu upira. Vsak korak bližje namreč pomeni, da bo moral spustiti zidove in si priznati tisto, kar ga še do tega dneva tako nečloveško boli. Pa vendar: bo raje vztrajal v bolečini in še naprej igral vlogo žrtve, ali bo zbral pogum in se namenil pisati zgodbo, kakršno želi živeti zase?

Med vsemi njunimi svetovi ni knjiga, ki bi te pustila ravnodušnega. Je zgodba, ki v ospredje postavlja občutke, preteklost in njene verige. Govori o tem, da ima vsakdo zmožnost srečnega konca – če si le pusti verjeti, da ga je vreden. In da, ta pot ni vedno ravna. Pravzaprav nas prav trnove poti popelje do zvezd. Per aspera ad astra, mar ne?

Z ljubeznijo, Petra