Za kulisami mojega prvega knjižnega sejma in o mostovih, ki jih gradimo skupaj

Bralec, lepo pozdravljen.

Letos sem imela priložnost biti del 41. slovenskega knjižnega sejma ne le kot bralka (v tej vlogi sem ga obiskala v soboto ter nakupila toliko knjig, da bom morala verjetno nadgraditi svojo knjižno omaro), temveč kot umetnica, pisateljica, avtorica romana Med vsemi njunimi svetovi. Stala sem na mestu, kamor sem včasih zgolj pogledovala. Z bralci sem navezala pristen, topel stik in zaplavala v pogovore, ki so balzam za mojo čutečo dušo. Namreč kaj je lepšega kot drugega spoznati skozi vso njegovo bolečino in upanje? Kaj je lepšega kot duša, ki se razgali, pri tem pa se zaveda svoje edinstvene lepote?

Podpisovanje izvodov

Kadarkoli se v knjigo podpišem s posvetilom, je le-ta odsev človeka, ki stoji pred mano. Vsakega začutim malo drugače. In da, že v otroštvu sem se prepričala, da sem zaradi tega čudna. Toda od malega čutim. Gibanje, emocije, pretok. Zato od nekdaj vem, kje sem dobrodošla, kje je energija še pregosta zame in katero cono je priporočljiveje samo obvoziti. Drznem si trditi, da imamo to sposobnost vsi – nekateri so jo samo zakopali ali pa se kako drugače oddaljili od nje.

Vprašanje, ki sem ga pred pisanjem posvetil zastavila bralcem ter je na sejmu v mojih očeh porodilo najlepše odgovore, je bilo: »Kaj pa je tebe v življenju najbolj zaznamovalo?« Zgodbe, srčne in tople, nekatere žalostne ter navdihujoče, so po dolgem času našle pot iz pozabljenih globin ter zadihale na svobodi, kjer so bile ne le slišane, ampak videne, začutene ter sprejete. Zato pa zgodbe povezujejo. Vsak najde delček sebe v njih, hkrati pa z zgodbami drug drugemu postanemo malo bolj domači, malo bolj razumljeni in veliko manj sami.

Pisateljice založbe 5KA na druženja z bralci in podpisovanju knjig

Izkušnja sejma je bila čudovita. V petek smo se na stojnici knjigarne Galarne ob peti uri dobile pisateljice založbe 5KA (Enet Jogan Klemše, Taddea Miklavin in jaz). Skupaj smo spoznavale bralce, se z njimi pogovarjale o knjigah, delile nasmehe ter podpisovale njihove izvode. Priznati moram tudi, da je bilo predstavljanje knjige, ki jo je napisala kolegica, prav posebno (in zabavno) doživetje. Kadar se je zgodilo, da je bila ena od nas ravno zasedena, bralec pa je pokazal zanimanje za njeno knjigo, si brez oklevanja stopil naprej, z iskricami v očeh povedal nekaj besed ter ga s pripovedjo še bolj pritegnil. Prav v teh malih trenutkih sem zares začutila hvaležnost za naš trio. Ko zdaj pomislim, smo bile kot tri mušketirke: vse za eno in ena za vse.

Mimogrede, nekaj podobnega sem napisala tudi v romanu Med vsemi njunimi svetovi – pravzaprav se zgodba naše protagonistke začne točno takole:

»Kako sem vesela, da smo se danes uspele dobiti,« se je iz ozadja zaslišalo Metko – prijetno, nežno in drobno svetlolaso dekle. Morda je bila na trenutke preveč občutljiva za ta svet, za njegove sence in prevare, a je bila njena nevsakdanjost v družbi še dveh deklet več kot dobrodošla.

Punce, ki so delovale po principu treh mušketirjev, so s svojo neobičajnostjo pomagale uravnotežiti svet, v katerem so živele. Vsaka je bila zanimiva na svoj način in njihova povezanost jih je delala močnejše. Kot je v pustolovskem romanu zapisal Alexandre Dumas: »Vsi za enega, eden za vse.«

Priznam, da je bil moj spanec zadnja dva tedna izredno slab. Misli so mi švigale vsepovsod, vsako noč sem sanjala sejem, bralce, knjige (in največji strah, da jih zmanjka). Ideje so se lepile name, kot bi živela še sto življenj in bi dejansko imela čas seči po vseh. Pa vendar ne bom odnehala. Leta in leta sem se borila s seboj, s svojimi demoni, strahovi, dvomi in občutkom, da nisem dovolj. Dovolj pametna, dovolj sposobna, dovolj lepa, dovolj vredna. Borila sem se s prepričanji, da mi nikoli ne bo uspelo, da bom za vedno ostala ujeta v matrico tuje sreče in da se mi bodo krila zaradi neuporabe zarasla skupaj ter se spremenila v pepel.

Toda besede, zgodbe, pisanje … to je moj svet. Svet, v katerem se vsa tovrstna prepričanja zrušijo sama vase. Kajti JE mogoče. Naj mi svet še tolikokrat reče, da so moje sanje neulovljive, mu bom še s toliko več ognja dokazala nasprotno. Ne gre me popredalčkati. Ne gre me več omejiti. Sem kot reka, ki dere naprej. Pot si bom ustvarila tam, kjer bom želela – in ne tam, kjer se bo drugim zdelo prikladno. Ne bom se več manjšala in prilagajala, ker sem to počela vse življenje. Zato je tudi ta sejem šele začetek. Zate, dragi Bralec, pa imam pripravljenih še toliko idej, emocij in katarze, da se boš lahko v mojih zgodbah razrahljal, prepustil ter našel nekaj svojega – nekaj, kar boš odnesel s seboj še dolgo po tem, ko bo stran že obrnjena.

Ker to ni več samo moje potovanje. To je najin most. Tvoja roka, ki se dotakne mojih besed, in moje besede, ki se dotaknejo tvojega sveta.

Z ljubeznijo, Petra