Zakaj sem napisala roman Med vsemi njunimi svetovi?

Pozdravljen, Bralec.

Raziskava je že leta 1999 pokazala, da 80 % odraslih pravi, da ima v sebi knjigo, ki si jo nekega dne želi napisati - in do danes se ta delež ni dosti spremenil. Toda le 15 % nas dejansko odpre prazen dokument in napiše prvo stran. Do polovice se jih prebije 6 %, žal pa 97 % vseh začetih rokopisov nikoli ni dokončanih. Si predstavljaš, koliko zgodb bi imel na dlani ta svet, če bi človek le vztrajal?

Kot pisateljica se zavedam trenutkov, ko prsti prenehajo divjati po tipkovnici, um pa se ustraši, da je zgodbe zmanjkalo. Pravijo ji pisateljska blokada. Toda v mojih očeh ni toliko blokada kot test. Izziv pravzaprav – kako preseči samega sebe. In ko nam uspe, ne zrastemo le kot pripovedovalci, ampak tudi kot ljudje.

Sem imela pri pisanju prvenca kakšno blokado? Recimo. Najtežje mi je bilo napisati prvi erotični prizor. Zavedala sem se, da bo to nekdo bral – in ker moje celotno pisanje izvira iz tega, kar jaz sem; kar mislim, čutim in kako delujem, me je bilo sram pomisliti, da bo moja intima tako razgaljena. In da, priznam – da sem prizor sploh lahko začela pisati, sem prej za pogum spila tri kratke. (In ni mi žal - ker je scena res dobro napisana.)

Je pa med začetkom pisanja zgodbe in njenim nadaljevanjem minilo šest let. Da, vmes se dokumenta niti dotaknila nisem. Pravzaprav se v tem trenutku v moji računalniški mapi nahaja šest nedokončanih del. Morda bom nekatera še nadaljevala. Morda ne. Toda zame je bistvo samo pisati. Tega ali drugega. Knjigo ali blog. Samo, da lahko pišem. Ker ko tvorim besede, stavke in povedi, se začne v meni nekaj vrtinčiti – kot bi me posrkalo v drugo dimenzijo, kjer čas obstane in zatemni vse, kar je trivialno, površinsko in v resnici nepomembno.

To je bil zame glavni razlog, zakaj sem se roman odločila dokončati – ker ko sem po šestih letih po nekem čudežu uspela usposobiti stari prenosnik, ki je prej mrzle zime in vroča poletja odvržen preždel na balkonu, sem se ob prebiranju napisanega nasmejala do solz. Vedela sem, da je bila ideja, ki se mi je porodila pri štiriindvajsetih, odlična. A ker nisem bila več oseba, ki je zgodbo začela, sem se jo odločila preurediti in nadaljevati v stilu ženske, v kakršno sem se razvila.

Da pa sem do ideje za zgodbo sploh prišla, je bilo potrebne veliko srčne bolečine. Nazadnje se mi je srce tako razklalo pri sedemnajstih, ko sem se počutila izdana s strani očeta. Takrat sem svoje srce zaprla in se pretvarjala, da sem bila z ledom namesto ognja odpornejša. Da me ni več moč raniti. Le katero omrtvičeno srce bi sploh še lahko čutilo bolečino? Toda kmalu sem se zaljubila. Vsaj mislila sem, da sem se. Ljubezen sem od nekdaj opevala – kot da je nekaj v meni verjelo, da obstaja. Samo nisem je še razumela. Zato sem čez nekaj let, ko prvega fanta ni bilo več v sliki, začela odnos z nekom, ki me je moral zdrobiti v prah, da sem se lahko dvignila in vstala kot Feniks iz pepela. Moje srce je bilo po razhodu, v katerega je vodila duša, ponovno razklano in seveda sem postala nezaupljiva. Nekomu predati tako delikatno stvar, da jo v zameno dobiš zoglenelo in neuporabno? Toda morala sem izkusiti vse, kar ljubezen ni, da sem se naučila resničnega pomena in vrednosti te najmogočnejše sile.

Da, veliko je bilo bolečine. Najprej v družini. Potem med vrstniki. Ne vem, kaj naj rečem. Očitno sem bila zelo nenavaden otrok. Po ločitvi staršev sem postala resna. Preveč pridna. Preveč poslušna. Tako rada sem bila samo doma in ustvarjala - pisala ali risala. Fantje me niso zanimali do tretjega letnika srednje šole. Žuri so mi bili izguba časa. Samo želela sem ustvarjati.

Toda iz bolečine se vedno rodi nekaj lepega - če ji le damo priložnost. In tako sem po vnovični družinski drami ter nekaj iskanja sebe v drugih (ker to ranjeni počnemo, mar ne?) začela nekaj, kar nikoli ni imelo potenciala obstati. Ker sem na lastni koži izkusila izdajo drugega, ki sem jo sicer v prvi meri vršila nad samo seboj, me je nekaj gnalo, da iz žalostinke ustvarim mojstrovino. Da stopím še zadnje ledene koščke srca in z ognjem skurim vse, kar se ni čutilo resnično. Zato sem se odločila napisati zgodbo o ranah. O ljubezni. O poskusu iskanja sebe v drugih - dokler ne spoznaš, da imaš vse to že od samega začetka v sebi. Zato sem napisala biser, ki nobenega srca ne pusti nedotaknjenega. Kot je glavni junakinji v romanu rekla mama: »Da se podrediš strahu zaradi ene nesrečne ljubezni, ki to sploh ni bila, je največja bedarija vseh časov.«

Zato ljubimo. Upajmo. Vem, da je za to potreben pogum. Vem, da nam svet že od malih nog pravi, kako nevaren je ta kraj. Ko smo prestrašeni, je z nami veliko lažje manipulirati. Zato pa se ne bojmo. Zaupajmo. Najprej vase, nato pa še v življenje. V pot, ki nam jo je pripravilo. Kajti vse – čisto vse – ima na koncu smisel. Tudi tisto, kar je bolelo.

Z ljubeznijo, Petra