Zgodba za naslovom: zakaj ravno Med vsemi njunimi svetovi?

Cenjeni Bralec,

razlog za pisanje romana z zgoraj omenjenim naslovom verjetno že poznaš. Tudi sama sem bila nekoč ovita v trnje bolečine. Na neki točki mi je vsak vdih predstavljal napor; in vsak izdih bolečo izgubo. Takrat mi je brezno postalo prijatelj. Čeprav so me njegove sence bolele, sem v črnini še kar vztrajala. Dolgo sem verjela, da sem bila vanjo potisnjena na silo, kot nekdo, ki si ni zaslužil ljubezni tega sveta. Potem pa so mi izkušnje odprle oči in spoznala sem, da sem temo izbrala sama.

Res je, za veliko travm iz otroštva in rane mladosti nisem prosila – a so se morale zgoditi, če sem želela preseči osebo, ki bi me držala nazaj. In da, dolgo me je držala. Zato ne, ničesar nam ne počnejo drugi – in tudi brezno, ki nam na neki podzavestni ravni služi (vloga žrtve in podobno), je bila najprej izbira, šele nato usoda.

Ker torej srečnega konca zase na obzorju nisem mogla videti, sem se ga odločila spisati. Rekla sem si: "Če Petra v tem življenju ne more občutiti pristne radosti ali vsaj približka tistega notranjega občutka, da jo življenje podpira, bo z močjo besed zapisala verzijo sveta, v katerem to postane mogoče." Seveda sem nekaj let nazaj prerasla brezno. Še danes se kdaj s spoštovanjem ozrem navzdol in se mu nasmehnem. Kajti šele ko sem bila izropana smisla, sem ga našla v sebi – in brez teme danes ne bi cenila svetlobe.

Tema in svetloba, noč in dan, poletje in zima … vse je prepleteno, kot da eno ne more obstajati brez drugega – pa vseeno se tudi svet Lune in Sonca resnično preplete le ob mrkih. Enako je z odnosi. Vsak od nas nosi zgodbo. Bremena. Bolečino. Vsak je zaznamovan na svoj način. Nekatere rane so vidne, druge pa so tako globoke in dobro skrite, da znamo na prvi pogled zgrešiti bistvo. Zato pa pravijo, da se gleda s srcem. Kajti srce ve. Duša ve – vedno je vedela.

Toda ljudje pogosto delujemo skozi ego.

Ego krči, tekmuje, jemlje, razdira. Duša pa na drugi strani odpira, sodeluje, daje, gradi. Kaj torej storiti, ko si srce zaželi nečesa, kar ego skozi bolečinsko jedro dojema kot grožnjo? Bodisi gre za partnerski odnos, novo službo ali pot, ki pelje iz brezna ven. Ego nas bo vedno skušal zadržati v znanem in predvidljivem – vendar ne nujno varnem. Duša pa je ta, ki nam bo narisala krila ter osvetlila pot naprej. In da, rast ni vedno prijetna. Boleti zna bistveno bolj od cone udobja. Pa vseeno; nismo ustvarjeni za mrtvo točko. Tu smo, da rastemo, ustvarjamo in plešemo v ritmu lastnega srca.

O naslovu romana nisem razmišljala niti, ko je zgodba že dobivala obliko. Pravzaprav se mi je misel utrnila šele proti koncu pisanja, ko sem ugotovila, koliko truda in poguma je bilo zahtevanega od junakov, če sta želela svoja svetova poravnati. Za lažjo predstavo prilagam nekaj citatov iz knjige Med vsemi njunimi svetovi:

Spoznal je, da ni obstajal zgolj njegov svet, ampak so se med seboj prekrivali svetovi njih vseh. Samo potrebno je bilo najti skupen jezik, ki bo poskrbel, da se bo vsak počutil videno in slišano.

Razumel je. Nekdo, ki je izbral življenje v globinah čutenja emocij in v iskanju načina, na katerega se je lahko čim bolj pristno izrazil, ni potreboval zgolj dotikov. Zanj so bili precenjeni. Brez vrednosti. Telo je telo. Duša, oh, ta pa odpira vrata v povsem druge svetove. Zato mu je bila Stela nekaj posebnega. Ker se je vsakokrat, ko se je od užitka sesedla vase, k njemu vrnila iz povsem druge dimenzije. In medtem ko je bila s fizičnega vidika ujeta na tej Zemlji, je njena duša živela v različnih svetovih.

Morda je prvič zares dojel globino tega, da ni bila samo telo. Zato se je po tem večeru bil ponovno pripravljen ljubiti z njo in ji pričarati zvezde, ki jih je lahko okusila zgolj v svetovih, v katere sta odpotovala skupaj.

To, kar sta začela tiste noči, je bila tudi zanju na trenutke uganka. Kot bi morala trčiti drug v drugega, da so se njuni svetovi poravnali in zgradili most do sanj, ki v nobenem pogledu več niso poznale omejitev. Zanju je bilo resnično vse mogoče.

V vsakem od nas obstajajo svetovi, ki jih poskušamo poravnati z drugimi; se jih dotakniti in povezati. Toda vsakemu svetu vlada ego z drugačnimi strahovi. Pozabili smo namreč, da je Ljubezen edina resnica, ki se ji je vredno zavezati. Kot sem zapisala v romanu:

Na koncu dneva je ljubezen edina resnična stvar v svetu, ki se oklepa zgolj navideznih vrednot. In šele ko odpremo srce ter jo spustimo v svoje življenje, začnemo resnično živeti. Ker ni do ljubezni, ki jo prejmemo, ampak do ljubezni, ki jo damo.

Zato pa je pomembno na brezno, v katerega se skotalimo, gledati kot na priložnost za rast – ker še nobena lahka pot ni Popotnika napravila mogočnega. In tudi jaz brez bolečine, ki mi je v preteklosti vzela dih, danes ne bi bila oseba, zmožna pisati ter govoriti o resnicah, ki jih v globini čutimo vsi.

In morda je prav to bistvo zgodbe Med vsemi njunimi svetovi: da ljubezen ne išče popolnosti, temveč resnico. Da se svetovi ne poravnajo zato, ker so enaki, ampak ker si dovolita obstajati drug ob drugem.

Z ljubeznijo, Petra