December je popoln čas, da si dovolimo čutiti – in se prepustimo zgodbam, ki nas vračajo k sebi

Lepo pozdravljen v mojem ustvarjalnem svetu, dragi Bralec.

Zakorakali smo v daleč najbolj prazničen čas - čas, ki je za večino vesel in ljubeč; spet za druge pa zahteven, trd in nehvaležen. Vem, da nekaterim ni lahko. Včasih se mi zdi, da lahko čutim njihovo bolečino. Sami. Nepovezani. Nemočni. Izgubljeni. Marketinške poteze sodobnega časa so tako močne, da človek med nakupi in recimo temu brezglavim norenjem hitro pozabi, da tudi Decembra nista vse sij in blišč. Zato želim najprej za vse, ki se v tem času morda počutijo sami, napisati naslednje:

Nisi sam. In nisi nepomemben. Daleč od tega. Tvoje življenje šteje. Tvoj smisel za humor je nalezljiv. Morda se ti zdi, da si ga izgubil nekje med neizživetimi objemi in neizrečenimi besedami, a to še ne pomeni, da si izgubil sebe. Veš, včasih smo tako osredotočeni v eno točko v času, v eno misel, v eno prepričanje – da spregledamo blagoslov, ki ga predstavljamo drugim. Mimoidočim. Kolegom. Prijateljem. Sosedom. Svojemu hišnemu ljubljenčku. Če ne bi imel iskre, ne bi bil tu. Če ne bi imel sposobnosti uresničiti svojih sanj, se ti ne bi prikazale v snu. Ker zmoreš. Nisi sam. Prosim verjemi, ko ti rečem, da si pomemben del tega sveta. Nasmeh, ki ga podariš neznancu; sedež, ki ga na avtobusu odstopiš nosečnici; izgubljena žoga, ki jo podaš igrivemu otroku. Nič ne ostane neopaženo. Verjemi, jaz vem. Zato prosim, bodi nežen do sebe. Potrpežljiv. Ljubeč. Nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom – in morda prav današnji dan označuje preboj, ki te bo ponesel do zvezd.

Iz prve roke vem, da nam včasih zmanjka moči, da bi našli smisel. Zato takrat pridejo zgodbe – kot mehke odeje, ki nas zavijejo v toplino in tišino. Knjige nas spomnijo, da v svoji bolečini nismo sami. Da nekje obstaja nekdo, ki čuti podobno, razmišlja podobno, ljubi podobno. Zato je December popoln čas, da si dovolimo čutiti – in se prepustimo zgodbam, ki nas vračajo k sebi.

19. poglavje romana Med vsemi njunimi svetovi se začne z uvodno mislijo:

Tudi tisto, kar si zase zadržal v upanju, da nikoli ne bo uzrlo svetlobe, najde pot. Resnica vedno priplava na površje. Kako pa bo po vsem tem času zvenela, je odvisno predvsem od tega, kako dolgo si jo skušal utopiti.

Gre za prelomno poglavje, v katerem se svet junakoma postavi na glavo. Zmanjka jima moči, da bi se trudila razumeti zamolčane, pretekle odločitve njunih zgodb. Pa vendar je začetek ovit v praznično mehkobo in pogovor dveh prijateljic, ki pod snežno odejo razgrinjata tisto, kar bi marsikdo raje pustil spati.

Prilagam torej odlomek iz 19. poglavja:

V Decembru, ravno malo po svetem Miklavžu, je tla objela snežna podlaga. Strastni smučarji so se že veselo začeli pripravljati na otvoritev glavne sezone. Med njimi sta bila tudi Sara in Klemen. Ker njen fant niti približno ni bil športno udejstvovan, Metka in Stela pa nad smučanjem nista bili navdušeni, je v sliko pri načrtovanju zimskega oddiha vskočil Klemen.

»Samo, da se ne bosta pobila med sabo,« se je v slušalko zasmejala svetlolasa prijateljica. »V bistvu mi sploh ne gre v glavo, kako se ti je ta ideja vsaj približno zdela dobra. Kaj na vse skupaj poreče Matic?«

»Kaj pa naj bi rekel? Saj nikoli ne gre z mano.« Stela bi lahko prisegla, da je v njej zaznala ščepec zamerljivosti. »Kolikor vem, sploh še ni stal na smučeh.«

»To že, ampak tokrat ne greš zares sama. Pet dni boš v sobi z orjaškim tipom, ki ima že od samega začetka oči uperjene vate.«

Sara je zazehala v telefon in se vrgla na posteljo. »Kaj hočeš povedati?«

Stela se je odkašljala, da bi lahko vsebino, ki se ji je pletla po glavi, čim bolj precizno ubesedila. »Mislim, da sva bila z Domnom odličen primer, kako moški in ženska ne moreta biti samo prijatelja. In pet dni bivati v isti sobi, spati v isti postelji?« Odkimala je. »Ne gre čisto tako, kot si si zamislila. Slej ko pride do trenja. Ko preskoči iskra, poči in se razleti vse, za kar sta bila prepričana, da stoji na svojem mestu.«

Res ni prijetno, je pomislila. Sploh, ko na koncu razdejanja ostaneš brez prijatelja.

»Stela, utrujaš me in iskreno še vedno ne vidim bistva tega pogovora. Sicer pa sploh ne vem, zakaj si sumničava. Kaj nisem že več let v ljubeči zvezi?«

Plavolasa prijateljica se je odkašljala. »Tudi jaz sem bila.« Ne sicer tako dolgo, ampak tudi dve leti se ji nista zdeli malo.

Sara je v prijateljici zaznala razpoko, skozi katero bi ji uspelo debato obrniti sebi v prid. »Pa si Timu že povedala svojo skrivnost?«

Tišina.

»No?«

Tudi Stela se je ulegla na posteljo in se pokrila z zimsko odejo. Čeprav je bilo v stanovanju toplo, je v trenutku ranljivosti potrebovala nekaj, s čimer se je lahko ogrnila in skrila del, ki se ga je sramovala.

Očitno je Sara o ideji, da gre na smučarski izlet z moškim, ki ga je bežno poznala šele pet mesecev, premišljevala precej intenzivno, sicer trenutka Steline šibkosti ne bi izkoristila in jo spomnila na tisto, kar je pri sebi prezirala. Ni se še sprijaznila z dejstvom, da se je še cel mesec vračala k fantu, ki ga je imela tako rada, medtem ko se je že davno pustila zapeljati svojemu lažnivemu prijatelju.

Sara se je z mislimi večkrat sprehodila do tveganja, ki ga je izpostavljala prijateljica, pri tem pa je zelo dobro prikrivala navdušenje nad avanturo, na katero se bo podala.

Tišino obeh deklet, ki sta bili izgubljeni vsaka v svojem svetu, je uspela z bolečim glasom presekati Stela: »Ne rabi vedeti, ker to nisem več jaz.«

»Odlično! Potem verjetno razumeš, zakaj Maticu nisem omenila Klemena. Kar ne veš, ne boli.« Njen večni izgovor. »Sploh pa tip res nima občutka za ženske.« To sicer v njenih očeh ni povsem držalo. Čeprav Stela tega pri njem ni opazila, je dejansko znal z nežnejšim spolom. Morda se besedno res ni najbolje znašel, a mu je jezik tekel kot nabrit. Če ne drugega, je bil sila zabaven. Sara pa je včasih potrebovala malce zabave. Čisto malo.

Stela ji je verjela in se olajšano zarežala. »Sploh si ga ne znam predstavljati s kakršnim koli občutkom.« Ko je njen smeh pojenjal, pa je tiho zašepetala: »Ampak me postane groza ob misli, kaj bi za vajin odnos pomenilo, če bi ga dejansko imel.« O, imel ga je. Le ona ni videla tega, ker je imela odlično vzpostavljen radar za moške, ki so jo vsaj za odtenek spominjali na Domna.

Ker je poznala dinamiko Sare in Matica, je vedela, da sta bila iz povsem drugih svetov. Ona je bila mesto dekle, on pa podeželski fant. Njej je bila izobrazba pomembna, njemu ne. Sara je želela živeti dogodivščino, Matic pa je imel raje neko stalnico. Ona ni želela družine. Kvečjemu bi ji bil hišni ljubljenček vrh glave. Matic pa je bil pri svojih petindvajsetih letih pripravljen postati očka.

Zato je bila zaščitniška do nje. Na podzavestni ravni je čutila, da bi jo odneslo, ko bi ji vetrc enkrat zapihal pod drugim kotom. Nastalo bi razdejanje, ona pa bi se tolkla po glavi, zakaj je zaradi ene avanture pustila propasti štiri leta dolgo zvezo. Sicer pa je to bilo njeno življenje. Karkoli bo posejala, bo sadove žela sama.

»Naredi, kakor čutiš,« je naposled zaključila.

Morda pa je to še najboljši nasvet, ki ga lahko damo prijatelju. Kajti če se odločimo za tisto, kar nam pravi um, znamo dostikrat iti mimo sebe in zgrešiti. Če pa imamo pogum prisluhniti srcu, pa lahko dejansko vidimo, kako visoko lahko poletimo.

Že res, da nas določene izbire požgejo, a psihologija pravi, naj gremo za tistim, kar nas straši. Le na ta način lahko konec koncev zrastemo in postanemo bolj izpopolnjena verzija sebe. Ni pa pravíla, da do rasti pride v trenutku, ko nas življenje spusti nižje in nam omogoči zalet za izstrelitev v višave.

Tudi Stela ni sijala, ko je sprejela odločitev, da se bo zapletla z Domnom. Morda je žarela zgolj na začetku. Nato pa je tudi njen plamen ugasnil. A ko je zbrala moč in pogum, da odkoraka od nečesa, kar jo je ubijalo, se je o sebi naučila največ. Kot bi se videla v povsem drugi luči in se na novo spoznala.

In spet – ni nujno, da ta spoznanja prispejo takoj, ko se sestavimo nazaj. Včasih razbitine svojega srca pobiramo še leta. A ko uspemo nazaj čutiti, se nad nas zgrne jasnost, ki osmisli vse – tudi tisto, kar je bolelo.

Pustimo si torej čutiti. Pojdimo za tistim, k čemur nas žene srce. Plešimo po lastnem ritmu in se ne ozirajmo na to, kaj bodo na naše gibe porekli drugi. Tu nismo njim na ljubo. Naša naloga ni osrečiti teh, ki svojo srečo še vedno iščejo v drugih. Postanimo torej celostni, sami s seboj, v morju vseh idej, priložnosti in mehkih objemov, ki lahko prav zares pozdravijo ta svet.

Želim ti mehek, čaroben, prazničen December in veliko notranje topline, zadovoljstva ter miru.

Petra