Ko pišem, postanem oseba, kakršna mi je namenjeno biti

Pozdravljen, Bralec,

kljub temu da sem po duši pisatelj globokih, čutnih tem, mi pisanje bloga ni tuje. V srednji šoli sem krajše pripovedi pisala za enega od najstniških portalov, nato sem ustvarila spletno mesto za zapise, ki so obiskali sleherni temni kotiček moje osebnosti, temu pa je sledilo še nekaj popravkov in blog strani, ki so mi v ključnih trenutkih predstavljale nujno potrebni ventil. Kajti ko pišem, lažje razmišljam. Gre za občutek, ki ni iz tega sveta. Ko pišem, postanem celostna - postanem oseba, kakršna mi je namenjeno biti.

Čeprav ustvarjam in pišem že odkar znam brati (in oh, kako strastna bralka sem bila že kot otrok!), te svoje ljubezni do pisane besede in izražanja notranjega bogastva nisem nikoli prej videla kot nekaj, kar bi mi bilo dano z namenom. Preprosto sem si krajšala čas in se skušala zamotiti v svetu, ki ga nisem priznavala za svojega.

Po vseh krajših zgodbicah, člankih in blog zapisih sem se prvega romana lotila pisati pri sedemnajstih letih. Čeprav se njegova zgodba odvija v prihodnosti, je osnova bolj temačne narave. Pravzaprav je bil to zame terapevtski proces (kar pisanje vsekakor je). Ker se mi je znotraj družinske celice ponovila travma iz otroštva, sem postala otopela. Zavračala sem vsakršno obliko občutkov - kajti če bi jih sprejela in si jih priznala, bi tako presneto bolelo. Bi srce v drugo sploh lahko še preživelo? Zato me je pisanje zgodbe Bermudsko dekle zdravilo. Ne, nisem je objavila. Roman ni bil nikoli izdan. Morda nekoč … Nekoč, ko bo vanj posegla ženska, kakršna sem postala - in deklici, ki ga je primarno pisala, pokazala, da jo je čutenje v resnici cel ta čas delalo močno, in ne šibke.

Potem pa sem si Januarja 2024 zaradi službe, ki sem jo opravljala, postajala vse manj podobna. Prejokala sem večino popoldanskih ur, izgubljala sem se v občutku nemoči, nevrednosti in v dejstvu, da me je zaradi nečesa tako trivialnega dušilo in bolelo. Tudi branje mi ni več dvignilo duha. Vsako nedeljo sem bila povsem mrtva. Zavedanje, da moram naslednji dan v pisarno, v kateri sem se počutila tako zelo nedobrodošla, me je hromilo. Potem pa sem dobila navdih. Po čudežu mi je uspelo usposobiti stari prenosnik. Poiskala sem mapo, v kateri sem imela shranjena vsa svoja pisateljska dela in začela brati. Toda branje je kmalu postalo obsesivno pisanje. V meni je namreč živela zgodba, ki je morala uzreti svetlobo dneva. Zato sem pisala in pisala - kot da drugega v življenju ne bi poznala. In nastala je čudovita, psihološko ljubezenska zgodba z naslovom Med vsemi njunimi svetovi.

Zaživela sem. Ponovno sem začela postajati podobna sebi; radostna, polna življenja in navdihov. Nisem se več dušila, ampak sem zadihala s polnimi pljuči. Romana nisem še niti dokončala, ko so mi občutki, ki so se v meni pretakali intenzivno kot divja reka, ki presega bregove in me vleče globlje v svet, ki sem ga ustvarila, podali fantastično idejo za novo zgodbo, polno surove človečnosti, emocij in vprašanj. Res je, bolečina spremeni človeka. A si glede na izkušnje drznem reči, da na bolje - če se človek le ne utopi v njej, ampak jo sprejme kot seme, iz katere požene njegova veličastnost.

Zato pišem. Ker ko moji hitri prsti drvijo po tipkovnici in občutki dobivajo obliko - takrat se zares imam. Takrat vse postane smiselno. Da, tudi tisto, kar je bolelo.

Pisanje me osrečuje. In ob spoznanju, da je to nekaj, kar potrebujem skoraj tako, kot potrebujem zrak, se temu delu sebe ne bom več odpovedala. (Pre)dolgo sem živela v senci. Čas je, da zagorim – da dopustim plamenu v sebi zasijati v vsej moči. Nič več skrivanja. Nič več pomanjševanja. Nič več polovičnih vdihov. Ker pisanje ni le moj izraz. Je moj dom, moj dih, moj klic svetu. Predolgo sem bila zgolj tleča iskra, ki se ni upala razplamteti. A zdaj vem – prišel je trenutek, da zažarim v polnosti tega, kar sem.

Z ljubeznijo,

Petra