Pisanje kot oblika terapije

Cenjeni Bralec,

čim sem kot otrok morala enemu od staršev zaupati nekaj občutljivega – nekaj, kar me je v veliki meri razgalilo, – sem glas veliko lažje našla preko pisane besede. Zakaj? Ker pisanje aktivira povsem drug del možganov kot govor.

Ker ne vem, koliko ti je nevroznanost blizu (jaz jo že vse od študija psihoterapije na Sigmundu Freudu naravnost obožujem - in ne, zaradi takratnih karantenskih okoliščin študija nisem končala), bom vse skupaj razložila čim bolj enostavno:

Ko govorimo o bolečih temah, aktiviramo limbični del možganov (torej ta, ki je med drugim odgovoren za čustvene reakcije in spomin). Njegova najbolj opevana in fascinantna struktura je amigdala, ki jo pogosto imenujemo tudi center za strah. Aktivira se vsakokrat, ko se dotaknemo tem, ki jih doživljamo kot neprijetne ali ogrožajoče. Podoživljanje bolečine ni prijetno; sploh, ko jo naglasimo pred tistim, ki nam jo je zadal. A če nas govorjenje potopi nazaj v razburkano čustveno stanje, nas pisanje iz njega reši.

Pisanje namreč ne vznemiri amigdale, ampak aktivira predfrontalni korteks; del možganov, ki omogoča refleksijo, načrtovanje in distanco. Če nas govorjenje pri odpiranju starih ran razburi, nas pisanje pomirja – možgani namreč iz čustvene preplavljenosti preklopijo v miselno predelavo.

Kar opažam že več let in lahko opišem kot drugo pomembno razliko med govorjenjem in pisanjem, je filter. Ko govorimo, nam vse prevečkrat uidejo besede, ki niso bile mišljene postati del debate. Pisanje pa nam potrpežljivo poklanja čas, da razmislimo o občutkih, jih uredimo ter zapišemo v vrstnem redu, ki nam odgovarja. Pri pisanju ni hitenja. Ni socialne izpostavljenosti. In zato je pisanje oblika terapije. Namesto, da nas bolečina preplavi, jo razgradimo na delce, ki jih lažje razumemo.

Pisanje je kot tih pogovor s samim sabo. Tam, kjer bi glas trepetal, se besede izlijejo mirno. Tam, kjer bi solze zalile misel, papir ostane potrpežljiv. In koncu spoznaš, da si si z vsako zapisano besedo prišel še malo bližje.

Roman Med vsemi njunimi svetovi vsebuje toliko mene, da me je bilo ob izidu kar malce strah. Počutila  sem se razgaljena, povsem necenzurirana – svetu pa nisem želela dati moči nad sabo. Pa vendar na koncu poanta sploh ni bila moč. Bilo je deljenje – tega kar boli. Tega, kar zdravi. Tega, kar rojeva upanje in naklanja ljubezen.

Ko sem pretekle rane prenesla iz telesa na papir, je bolečina postala nekaj zunanjega – nekaj, kar sem lahko gledala, brala, razumela. In ko ni več pripadala meni – ko sem jo dala v svet, v katerem je lahko postala svobodna, hkrati pa je osvobodila tudi mene – je izgubila moč.

Pisanje me je naučilo, da ranljivost ni šibkost, ampak pogum, ki diha med vrsticami. Ko si dovolim pisati o resničnih in globokih stvareh, si dovolim tudi živeti.

Z ljubeznijo in cenjenjem, Petra