Eno leto nazaj sem izbrala pogum - in šla za svojimi sanjami

Cenjeni Bralec,

Dnevi prvega meseca v letu 2026 se počasi iztekajo, jaz pa si mislim: kaj niso konci čudoviti? Vedno obljubljajo nove začetke, nove priložnosti in izkušnje, za katere smo bili ustvarjeni.

Kot sem zapisala v romanu Med vsemi njunimi svetovi:

Se je bila sploh sposobna brzdati? V srcu je nenazadnje le bila divji otrok. Divja ženska. Nekdo, ki se je odločil, da bo ljubil, četudi bo ljubezen njegov konec.

A jo je iz nekega razloga vedno vračala na začetek. Opominjala jo je, da se ji začetkov ni treba bati, ampak jih slaviti.

Nenazadnje so začetki nekaj posebnega. Z eno roko neprestano potiskajo naprej, z drugo pa podajajo neskončno zaupanja vrednih in neškodljivih obljub.

Bodisi naj bo to prvi objem, prvi poljub, prvi dotik, ali tisti razbremenjujoči občutek, ko se prvič napiješ. Začetki imajo svoj čar. Ne samo, da obljubljajo več, temveč dokazujejo, da se ta kaos, ta red v neredu, ta bolečina znotraj bojevniškega srca in to magično življenje še ne mislijo končati.

Če sem se včasih koncev bala, jih danes proslavljam. Ne opominjajo me več na izgubljeno, ampak na pridobljeno. Na dejstvo, da sem po njihovi zaslugi bolj polna in bolj ljubeča. Ah, ali pa sem samo v teh dneh tako presneto čustvena … namreč eno leto nazaj sem založbi 5KA poslala svoj roman. Če delim bistvo tega, kar sem strastno zapisala v e-mail:

Spoštovani,

  Sem strasten pisec. Že od malega veliko lažje razmišljam in se izražam preko pisanja. Pri dvajsetih letih sem napisala svoj prvi roman Bermudsko dekle, vendar ga nikoli nisem izdala. Nekako sem se še lovila in se spoznavala. Nato sem začela s pisanjem bloga Znotraj Mavričnih Globin, ki meni in bralcem oz. Popotnikom, kot jih imenujem, pomaga pri razumevanju Življenja in tega, kar smo. V računalniški mapi Pisateljstvo imam še nekaj nedokončanih del izpred nekaj let, ki bodo nekega dne morda deležna prenove iz vidika osebe, kakršna sem postala. 

  Je bil pa zagotovo eden mojih največjih uspehov roman, ki sem se ga lotila pisati Januarja prejšnje leto. Tako me je potegnil, da sem imela občutek, kot da se je pisal sam. Včeraj sem v Wordov dokument vnesla še zadnje stilske popravke, tako da sem pripravljena na pustolovščino izdaje. 

  Gre za zgodbo, ki je meni zelo dragocena. Glavna junakinja je povzeta po meni in mojih izkušnjah. Kajti že od malega sem na področju ljubezni tavala v temi. Ker se sama nisem imela rada, sem jo iskala zunaj sebe – odličen recept za bolečino. In tako sem vsa spoznanja o lastni vrednosti, ljubezni in odnosih zapisala v obliki zgodbe. 

  Lahko bi rekla, da roman govori o prtljagi, ki jo nosimo s seboj po zaslugi življenjskih izkušenj. Z njo vstopamo in izstopamo iz odnosov – in samo na nas je, kaj bomo z njo napravili. Se bomo zazrli vase ali bomo srečo še vedno iskali na napačnih mestih? To je zgodba o bolečini, ki jo povzroči tisto, kar ni ljubezen – in pa zgodba o ljubezni, ki zdravi – o edinstveni sili, ki presega prostor in čas.

  Zgodbo sem pisala na način, da se bralec zazre vase in morda prebudi tisti del, ki je do sedaj spal. Vem, da ta svet potrebuje knjige, po katerih bralci niso več enaki - potrebujem jih jaz in potrebujejo jih drugi. Nekaj, kar preobraža. Nekaj, kar pusti pečat. 

  Če verjamem v karkoli, verjamem v Ljubezen. O njej sem se naučila ogromno in zato bo ta vedno glavna nit mojega pisanja. Kajti ko jo najdemo v lastnem središču in jo prenehamo iskati v drugih, takrat lahko resnično spoznamo njeno globino.

In to je bil moj začetek. Eno leto nazaj sem sprejela odločitev. Zgodba mora ven. Pravzaprav sem čutila njen nemir (vem, sliši se nemogoče, toda prisežem, da čutim energijo knjig, ki jih (na)pišem), njen krik, da ne le hoče, ampak mora med ljudi. Vedela sem, da bom knjigo izdala tako ali drugače. Če je torej 5KA ne bi sprejela, bi jo izdala v samozaložbi. A jim je bila pristnost všeč. Čeprav ni ravno zvrst literature, ki jo 5KA izdaja, je podprla moje sanje – in za to bom Petri Škarja vedno hvaležna.

Danes, eno leto kasneje, vem tole: če ne bi verjela v pristnost koncev, začetkov ne bi upala takole slaviti. Če ne bi verjela v Ljubezen, te zgodbe nikoli ne bi bilo. In če ne bi verjela vase, je danes tudi ti, dragi Bralec, ne bi držal v rokah.

Verjamem, da se vsaka knjiga rodi iz odločitve – tako kot se rodi tudi vse ostalo. Konec koncev je celotna paleta barv, s katerimi ustvarjamo to Življenje, naša odločitev. Kateri odtenek bomo izbrali za prihajajoče poglavje? Kakšno debelino čopiča bomo vzeli v roke? Čemu bomo dali prednost? Kvaliteti ali kvantiteti? Kaj nam je v resnici pomembno? Ego ali duša?

Da, vsaka knjiga se rodi iz odločitve. Moja je označevala pogum. Pogum, da se neham skrivati. Da navkljub zakoreninjenemu strahu iz otroštva, da bom zavrnjena, stopim naprej in zaupam, da bo tudi moje pisanje našlo bralce, ki potrebujejo iskrenost in Ljubezen. Ker če verjamem v karkoli, resnično, z vsem bitjem, z vsem, kar diha v meni – verjamem v Ljubezen.

Zgodbe, ki jih pišem, so darilo tako meni kot tebi. V besede in pripoved izlijem Ljubezen, ki se dotakne srca in prebudi dušo. Ker smo ustvarjeni za več. Za življenje znotraj najbolj magičnih svetov. Za tako pristne vdihe, ki jih ne more ponoviti več nihče. Za objeme, ki zdravijo mene, tebe – in svet. Da, tu smo z namenom. Včasih je ta namen že zgolj to, da si dovolimo čutiti. Zato pišem. Zato delim. Zato poslušam zgodbo v sebi in jo delim z ljudmi. Ker verjamem, da se resnične besede vedno znajdejo tam, kjer morajo biti. In ker vem, da se vsak nov začetek rodi natanko tam, kjer se ljudje odločimo izbrati Sebe.

Z ljubeznijo, Petra