Svetovni dan pisateljev - dan, ki ne pričakuje ničesar, a daje vse

Cenjeni Bralec,

Kako čudovit dan ja obsijalo današnje sonce! Torek, tretji marec in s tem svetovni dan pisateljev!

Priznam, da do pred kratkim sploh nisem poznala dneva, ki je bil leta 1986 razglašen z namenom poudarjanja pomena pisateljev ter našega dela. Vendar današnji dan označuje še veliko več. Moč besede. Svobodo izražanja. Ustvarjalnost – in seveda literarno kulturo, ki že tisočletja tke mostove med nami; med našimi svetovi in resnicami, ki jih preko notranjega klica spravimo na površje.

Pisanje mi je od nekdaj ležalo. Ne vem, kot da sem morala pisati, če sem želela življenje dihati brez dodatnih bolečin. Kot da sem morala sesti za tipkovnico ali v roke vzeti tisti že skoraj zlorabljeni kemični svinčnik ter pustiti nečemu, kar je bilo večje od mene, iz ničesar ustvariti vse. Dati mislim in občutkom obliko. Prostor – in osmisliti tisto, česar nisem zmogla izgovoriti na glas.

Dejstvo je, da nekateri spomini enostavno preveč bolijo. A še vedno živimo z njimi. Moramo. Zato je naravno, da čez čas postanejo še težji. Še bolj obremenjujoči in zadušljivi. Morda sem prav zato začela pisati. Ker bi se mi sicer brez oblike, ki so jo napisane besede dale kaosu, zmešalo.

Kaj mi torej pomeni pisanje?

Vse. Kajti pisanje mi daje prostor. Za razmislek, za razumevanje in za stik, ki sem se ga v preteklosti tako dolgo stradala. Da, vabi me v stik s sabo. Kot da se zares imam le v brezčasnem trenutku povezovanja besed v smiselne povedi. Bodisi gre za pismo, dnevnik, blog ali roman. Ko pišem, sem cela. Polna. Kipim od življenja in počutim se nepremagljiva. Kajti ko ubesedim tisto, kar je bila prej zgolj ideja ali občutek, takrat postanem lahkotnejša. Svobodnejša. Kot da sem odvrgla težo, ki je pred tem nisem mogla razumeti.

Ko pišem, ne igram nobene vloge. Preprosto samo sem. Zato ljubim iskrenost, ki mi takrat požene iz telesa. Kot da tudi telo ve, da tisti čas, tisti trenutek, živim vse, kar mi je bilo namenjeno – vse in v celoti.  

Na tej točki se vprašujem, ali sem sploh že kdaj karkoli ljubila tako močno? Kajti kraj, ki ga ustvarjam z besedili, izjemno hitro postane moj najljubši. Vse je dovoljeno. Padci, vzponi, čutenje, krvavenje, solze in smeh. In ni le dovoljeno – je celo zaželeno. Namreč ne moremo rasti brez zavedanja. Zato pa tako rada osvetljujem tisto, kar je bilo (pre)dolgo skrito. Kajti šele ko ozavestimo, kar boli, lahko zares začnemo živeti tisto, kar zdravi.

Zato pišimo. Osvetljujmo. Četudi boli. Sploh če boli. Kajti resnično svobodni lahko postanemo šele takrat, ko si dovolimo biti iskreni.

Z ljubeznijo, Petra