Ko se začneš imeti rad, se vse postavi na svoje mesto

Dragi Bralec,

iz nekega razloga sem že od malega navdušena nad pismi. Nad pečati. Nad različnostjo pisav in nad potrpežljivostjo papirja. Včasih mi navkljub blagoslovom, ki nam jih nudi sodobna tehnologija, postane žal, da se nisem rodila v času, ko telefonov še ni bilo. V času, ko si svoji ljubezni ali prijatelju napisal pismo, nato pa več tednov čakal na odgovor. Po mojem mnenju je v tem čakanju nekaj izjemno romantičnega - in pa seveda v besedah, ki niso bile na papir izlite na hitro, ampak iz srca, s premislekom in z namenom, da se pri naslovljenem bralcu zasidrajo v prav posebno mesto.

Ker je bila moja ljubezen do pisem od nekdaj velika, sem si jih v srednji šoli začela pisati tudi sama. Da, sama sebi. Naslavljala sem jih nase, avtorica pa je bila Petra iz druge dimenzije. Vedno sem si jo predstavljala kot starejšo in modrejšo različico sebe. Zato je tudi vedno natanko vedela, kako me vzpodbuditi, da življenje (in sebe) vzljubim vsaj malce bolj.

In tako sem si tretjega Aprila leta 2018 v pismo zapisala:

»Samo želim ti, da bi bila srečna. Srečna brez drugih in z drugimi. Srečna povsem sama in spet s toliko ljudmi. Želim ti, da bi gradila sebe, na sebi, s seboj. Da bi bila srečna že samo, ko lahko zjutraj uzreš ta prelep sončni vzhod. Srečna sama s seboj. Da bi te lastne misli osrčevale bolj kot misli drugih. Iz srca ti želim srečo, ker si posebna deklica. Še vedno krhka, nežna, mehka navznoter. In če se že ne moreš ljubiti sama, te bom ljubila jaz.«

Na tej točki, cenjeni Bralec, te povabim v tišino. V razmislek. V resnico zgoraj napisanih besed – in te vzpodbudim, da živiš zase. Lepo je deliti, zato bom radost vedno razdajala. Toda najprej sem se morala naučiti biti srečna SAMA. V sebi. S seboj. Z vsem, kar sem in z vsem, kar imam še potencial postati.

Vem, življenje je zanimiva reka. Včasih po njej plujemo počasi, spet drugič se v njej skoraj utopimo. A ne glede na to, kako divji na trenutke postane tok, se imamo vedno možnost vrniti k sebi. Ni ga večjega zavetja od tega, ki nam ga nudi duša; ta energija, ki nas vodi in usmerja. Vem, vem … dostikrat se nam zdi, da struga vodi v povsem napačno smer in da so naši zaveslaji v reki Življenja zaman. A niso. Ker ima vsak zamah, vsak utrip srca, vsak tvoj vdih – SMISEL. Zakaj? Ker ga imaš TI. In ko začneš po svetu hoditi kot nekdo, ki se je našel, se morda na novo odkril ali preobrazil, se vse postavi na svoje mesto. Ljudje pridejo in odidejo, okoliščine se spremenijo. Ti pa ostaneš. Trden, mehek in tako zelo resničen.

Zato plavaj naprej. Ne na silo. Ne proti toku. Plavaj, ker ljubiš to reko. Plavaj, ker želiš odkriti svetove,  v katere te vodi. Predvsem pa plavaj zaradi Sebe. Ker si tudi ti, dragi moj Bralec, v resnici največja Ljubezen svojega Življenja.

Objem, Petra