Ko se Ženske združimo in si pustimo biti ranljive, se zgodi alkimija

Cenjeni Bralec – ali naj danes morda raje začnem z draga Ženska,

Včeraj me je življenje znova objelo, ujelo ter mi pokazalo, kako močne postanemo Ženske, ko se združimo, si zaupamo, se druga drugi odpremo ter si pustimo biti ranljive, iskrene ter polne. Polne življenja, upanja, strasti in ljubezni. Do sebe – in druga do druge.

Svetovi, ki se mi odpirajo po zaslugi vneme, da iz te poti ustvarim svoje najboljše življenje, mi iz dneva v dan in iz leta v leto dokazujejo, kako zmanipulirane smo bile ženske! Kako pomanjšane! Kako ponižane! Druga drugi smo raje obrnile hrbet, kot si podale roko, kajti patriarhalni svet je vedel … če se združimo, postanemo nepremagljive.

Toda iskra se je vnela. Plamen je postal požar, ta pa se sedaj širi med nami, kot bi skušale nadoknaditi za vsa leta, v katerih smo se pustile izropati moči.

Včeraj je čudovita Ana Rozman na Lavrici organizirala in vodila njen že četrti dogodek Ženski pogovori z Ano (brez filtra) in sicer na temo partnerstva. Ko mi je spomladi poslala sporočilo ter me nanj povabila kot gostjo, sem telefon skoraj izpustila iz rok. Partnerstvo je namreč izjemno pomembna tematika! Ker konec koncev ne gre le za to, kdo smo v odnosu do drugega, ampak kdo smo v odnosu do samih sebe.

Čim sem še s sončnimi očali na obrazu polna energija vstopila v dvorano, me je za rokav pocukala moja draga soustvarjalka Larisa ter me vprašala, če sem kaj živčna. Živčna? Jaz? Zamahnila sem z roko in se nasmehnila kot otrok, ki so ga pod božično smrekico čakala darila. Za tole sem bila ustvarjena!

Pomirjalo me je dejstvo, da sta bili tudi moji sogovornici Martina Lenassi ter Sarah Senica izjemno čutni, zavestni in nežni (čeprav znamo vse pokazati tudi zobe, če je treba – kajne, punce?). Predvsem pa sem ozavestila tisti del sebe, ki je čutil, da je na pravem mestu, ob pravem času – z Ženskami, ki si želijo razumeti in biti razumljene. Videti in biti videne. Spregovoriti in biti slišane.

In bile smo.

Ko se nas toliko Žensk združi na enem mestu, se zgodi alkimija. Nekaj v nas se prebudi in vstane. Nekaj se sprosti, ogenj v nas pa udari še močneje. Ne, ker bi želel raniti, ampak osvetliti ter prežgati tisto, za kar enostavno ni več prostora.

Dolgo smo bile teptane. Pomanjševane. Naša moč je strašila tiste, ki je niso znali (ali želeli) razumeti. Namesto da bi jo sprejeli in spoštovali, so nas naučili, da se je sramujemo. Da zasovražimo najprej sebe, nato pa še druga drugo. Postale smo pridne, ubogljive, tihe.

Dokler tišine nismo več mogle vdihniti, brez da bi se začele dušiti.

In takrat smo zarjovele, stopile nazaj v svojo moč ter pustile, da se pod našimi nogami strese ter v prah sesede vse, kar nas je sililo v nesprejemljiv kalup.

Začele smo ustvarjati. Pisati, plesati, risati, peti, vrtičkati, voditi. Vrnile smo se k sebi in se povezale s tisto pravo Žensko energijo. Zato ni čudno, da smo tudi včeraj po dogodku na druženju ostale še do poznega večera! Ker ko intenzivnost ene trči v intenzivnost druge, ne gre za  merjenje moči, ampak za osvobajanje! »Poglej, tudi jaz vidim preko sranja mask! Poglej, tudi jaz čutim globoko! Poglej, tudi sama sem se večino življenja počutila čudna, ampak tukaj sem! Čudna s tabo!«

Na koncu smo si veliko bolj podobne, kot si mislimo. Različne, vsekakor. Hvala bogu, da vsaka izbira in si utira lastno pot! Hvala bogu, da nas je vse več takšnih, ki smo se prenehale prilagajati družbenim okvirjem ter si samo pustimo biti to, kar smo, četudi gre za ples po dežju, sprehod v kopalnem plašču (zelo osvobajajoče, preverjeno), ali tisto noro idejo, da se spontano zapeljemo na drug konec sveta. V resnici nikoli nismo bile krotke. Tako kot si kralj živali ne more podjarmiti levinje, tako smo tudi me v svojem bistvu ostale divje – ali kot nam družba danes rada reče, 'preveč.' Toda, veš kaj? Nič kaj slabše ne bom spala ob misli, da se svet s tem preveč tudi zadavi.

Včeraj smo se definitivno dotaknile pomembnih tematik. Od krmarjenja samih partnerskih odnosov, komunikacije, zahtev, ki jih imamo ženske (pa so tisto res zahteve?), ter do postavljanja meja, ranljivosti in predvsem ljubezni do sebe. Ne moreš namreč brsteti v odnosu, v katerem ne poznaš niti samega sebe.

Ta dogodek je bil čaroben in tega ne pravim, da bi ti o njem narisala pravljico, ampak ker sem bila tam. Čutila sem skupaj z Ženskami, one pa so čutile z mano. Ko se je zasmejala ena, smo v smeh prasnile tudi ostale. Ko je tematika postala pretežka (a nujno potrebna), smo se predale tišini in se potopile v lasten razmislek o povedanem. Bile smo tam. Kot sestre, zaveznice in tiste prave Ženske, ki ne odvračajo več pogleda, četudi postane neprijetno. Ker se po vsem, od česar smo se morale ponovno sestaviti, ne bojimo več ognja, ampak ga pomagamo ustvarjati.

Hvaležna.

Z ljubeznijo, Petra