Ne gre za to, da preživiš nevihto, ampak da postaneš taista sila, ki si se je nekoč bal

Cenjeni Bralec,

Kaj je tisto, kar te žene naprej? Kaj ti predstavlja črnino, v kateri se dejansko želiš izgubiti – in kaj je v tvojih očeh tako veliko, da bi se morda prvič zares želel najti? Sebe. V vseh svojih podobah, v vseh svojih sanjah, nagonih, vzgibih in strasteh?

Kaj je tisto, kar ti požene kri po žilah? Katera misel ti zjutraj pomaga vstati in ob kateri brezskrbno zdrkneš v spanec? Kateri viharji v tebi neizprosno zahtevajo tvojo pozornost; in kateri so takšni, ki te zgolj opominjajo na dejstvo, da zmoreš tudi drugače?

Življenja ne gre živeti po pravilih. Ne gre ga obiti. Ni krajšnic. Ni skritih sob. So zgolj tvoji kotički. Nekateri vidni že na daleč, kličoč po tebi in tvoji pozornosti; spet drugi v zavetrju, v neizrečenem, v pozabi …

Pa vendar je vse to del tebe. Vsak spomin, ki si ga skušal zakleniti. Vsak nasmeh, ob katerem je zagorelo tvoje srce. Oh, in dotik … vsak dotik, ki ti je telo ujel v plamen in poblaznel z njim.

Nikoli nisi bil izgubljen. Nikoli zares premagan. Življenje namreč ne pozna predaje – in ne prizna poraza. Na tvoj vnovični dvig na noge gleda zgolj skozi čas, ki je potreben, da se opolnomočiš. Ne vrednoti te na podlagi trenutkov, ki so po tvojem mnenju izgubljeni (ker niso!), ampak na podlagi teh, ki iz tvoje notranje iskre zanetijo požar.

Mora goreti! Življenje ne miruje, ampak se konstantno premika! Kot val, ki poljubi svojo najljubšo obalo! Kot ptica selivka, ki se vrne domov! Življenje je čutenje! Je erotika! Gibanje! Strast! Zato naj se vname vse, kar mora zgoreti! Kajti šele ko se v pepel spremenijo bremena, ki jih nikoli ne bi smel nositi, šele takrat lahko zares zadihaš – in zasiješ.

Kaj se torej zgodi ob tem prvem, pravem vdihu? Kje vse je napetost zapustila telo? Katere vse omejitve so se presušile in se pokorile pred močjo, ki veje iz tebe? Ali lahko čutiš, kako izjemen si? Ali se lahko vidiš na način, na katerega te vidim jaz? Ali se lahko enkrat (morda celo prvič) v življenju za spremembo pogledaš v oči in si priznaš, da ti je navidezna šibkost služila le kot izgovor? Da v resnici NIKOLI nisi bil nemočen? Da si vedno znal, vedno splaval, vedno zvozil … in bil v tem stoodstotno uspešen!

Ker se nisi rodil, da bi zgolj preživel nevihto … ampak da nevihta postaneš sam. Da rušiš vse, kar ni v skladu s tvojo resnico. Da  se upreš diktatu, ki te nikoli ni želel usmeriti na pravo pot, ampak te skrčiti na velikost, ob kateri bi postal sprejemljiv. Jebeš sprejemljivost! Jebeš kalupe! In jebeš mnenja ljudi, ki jim je bolj mar za to, kako si videti, kot kako se v sebi počutijo.

Bodi svoj. Bodi edinstven – takšen, kakršen si bil ustvarjen. Z namenom.

V tem Vesolju ni naključij. Vse je del poti. Vse je del … Tebe.

Čudovit si. Dvigni glavo. Svet je lepši, ko ga lahko občuduješ iz mesta, na katerem si se moral ustaviti, da se ponovno začutiš.

Z ljubeznijo, Petra