Življenje ni pravljica, ampak poezija

Cenjeni Bralec, s teboj delim zapis, za katerega me je navdihnila nevihta dva dni nazaj:

Če sem povsem iskrena, včasih sploh ne vem, komu zares pišem. Večinoma zapise spravim na površje, ko v notranjosti nimajo več prostora – tako kot danes.

Z dragim sva se ravno vrnila s sprehoda. »Nevihta prihaja,« je rekel nekaj minut zatem, ko je zaradi črnih oblakov preveril vreme.

»Ne bo nama hudega,« sem odgovorila navihano.

Obrvi je živčno stisnil skupaj. »Ti to vedno rečeš.«

Vsekakor drži. Če je on moja zemlja, sem jaz njegov zrak. Če je on previdnost, sem jaz drznost. In tako so me nevihtni oblaki seveda klicali vse bližje.

Šele ko je začelo konkretno pihati in je veter odpadlemu listju okoli mene pustil izzivalno plesati, sem se zares ustavila. Samo občudovala sem prizor pred sabo. Je tako videti smrtonosna lepota? Se tako zares čuti svoboda?  

Medtem ko je moj dragi že precej na trnih pospešil korak in zavpil za mano, sem odgovorila samo: »Pojdi. Ujela te bom. Samo … želim si še nekaj trenutkov ostati tukaj.«

Nevihte me namreč vsakič znova opomnijo na lastno moč. Na čas, ko sem se ob gromu še tako oddaljenih bliskov zdrznila. Se pokrila čez glavo in prosila, naj bo škoda čim manjša. Naj bo strah čim manjši … Dokler se nisem znašla v srčiki nevihte, ki jo je nadme osem let nazaj zgrnil odnos.

Še danes se včasih vprašam, kako sem preživela nekaj tako surovega. Nekaj, kar se je čutilo kot potrditev, kot odrešitev, hkrati pa je bilo temu popolno nasprotje. Pa vendar danes vem, da odrešitve nikdar nisem potrebovala.

Potrebovala sem zgolj Sebe.

In tako sem tisti odnos v trenutku impulzivnega, skoraj nepremišljenega navdiha, zaključila. Medtem, ko mi je fant na kavi sedel pet metrov stran, sem mu po pogubnem pogovoru poslala SMS sporočilo: »Konec je. Ne grem se več tega. V naslednji minuti prejmeš še vse najine slike, v kolikor katero želiš obdržati. Ampak jaz bom izbrisala VSE. Konec je.«

Takrat se raztopitve strahu pred nevihto še nisem zavedala. Toda ko sem stopila nazaj v svojo moč, sem ta nevihta postala jaz.

Zato pa jih danes slavim. Spomnijo me na tisto, kar se je znotraj mojega prijema včasih čutilo kot nepremagljivo – dokler pesti nisem stisnila skupaj in krika, ki sem ga predolgo tiščala v sebi iz strahu, da nikoli ne bom dovolj, izživela v slehernem tonu, ki je pred tem hromil moje telo.

»Prestala sem nevihto,« sem se slišala reči neke noči; tiste, ko sem dejansko z bistveno manj napora zdrknila v spanec. Pred tem sem namreč razvila hudo nespečnost. Tako kot Stela v romanu Med vsemi njunimi svetovi sem tudi sama nekajkrat prevozila rdečo luč in skoraj povzročila prometno nesrečo. Travma, ki me je izoblikovala v moč, kakršna sem danes, mi takrat enostavno ni pustila mirno spati.

Toda danes vem … Vem, da tudi vbodi, ki so mi rebra vlekli skupaj, niso bili sovražnik – zgolj preusmeritev. Predolgo sem bila OD sebe … in skrajni čas je bil, da se vrnem.

Zato jih danes slavim. Ker se zavedam, da njihova moč poganja tudi moje srce.

Vem, da znajo biti nevihte zastrašujoče. Zavedam se, da znajo uničiti marsikaj lepega. Toda ne glede na vse, vedno napravijo prostor za novo. In zame je nevihtni dež točno tista osvoboditev, po kateri koprnim.

Morda se ti tu poraja vprašanje, čemu nevihto primerjam s svobodo oz. natančneje, zakaj tolikšno osvoboditev sploh potrebujem?

Povsem iskrena bom …

… ker je življenje ne glede na svoje lepote včasih še vedno enostavno preveč.

Ta del sebe težko pojasnim, pa vendar bi ga najbližje opisala kot najbolj ognjen, nasprotujoč si del sebe. Po eni strani si želim toplega, a me vleče v mrzlo. Po eni strani se najbolj varno počutim doma, hkrati pa hrepenim po vseh kotičkih, ki jih je Vesolje zunaj varnega mehurčka ustvarilo samo zame. Praktično sem kontradikcija sama sebi. Vem … včasih se tudi jaz ne razumem najbolje. Pa vendar vem, da je tudi to pomemben del vsega, kar sem.

Želja. Strast. Hrepenenje. Ljubezen. Izraznost. Divjost. Neukročenost. Svoboda.

Dih, ki zastane ravno toliko, da napove nesrečni konec.

Ustnice, ki se v nasmeh ukrivijo ravno toliko, da naznanijo odrešenje.

Sem ujeta? Sem svobodna?

In tako mi preko osemdeset tisoč misli čez dan zaokroži po glavi ter v procesu svojo predhodnico skuša nadvladati. Igra moči, kaj ni? Svetloba in tema? Sonce in noč? Poplava in suša? Varnost in svoboda?

Da, nevihte me vsekakor opomnijo na tenzije, ki dan za dnem širijo in krčijo moje žile. Pa vendar jih nimam želje ukrotiti. Če bi jih, bi s tem samo pomanjšala to, kar sem. Tega pa ne želim več. Nikoli več …

Sem bitje nasprotij. Bi, a ne bi. Pa vendar na koncu sprejmem odločitev in ob nevihti, ki se mi približuje, raje odločno ostanem, namesto da strahopetno zbežim. Vsi pretekli pretekli izzivi so me namreč opomnili, kako veličastno se nevihtnica v meni rojeva prav v srčiki njihovega kolapsa. Ko izziv premagam in se ta sesede vase, jaz kakor najbolj neprizanesljiv orkan odplešem še poslednji ples ter se zlijem v moč, ki mi v resnici nikoli ni bila odvzeta. Preprosto je samo čakala ... name.

In tako sem s premočeno glavo, dvignjenimi rokami ter zaprtimi očmi okušala tisto, kar sem od samega začetka tudi sama.

Nevihtnica.

Grom.

Kaos.

Pa vendar si ustvarjam prečudovito življenje.

Ne nevihti v sebi navkljub, temveč zaradi nje. Ker mi je v najbolj turobnih, objokanih nočeh nastavila ogledalo. Ker mi je pokazala, da se ne boji ničesar – in da tudi jaz ne rabim več životariti ob mejah votlega strahu. Objela je mojo temo – in ob ponavljajočih se bliskih osvetlila moj sij.

Ker v resnici nikoli ni šlo za to, da bi človek moral biti ali – ali. Lahko si vse. Vse na-faking-enkrat. Kdo pravi, da eno izključuje drugo?

Kot sem zapisala v prihajajočem romanu Med ljubeznijo in preživetjem:

Tistega leta sem ravno začela obiskovati Akademijo za glasbo. Vem, vem; podobi divjakinje, ki se večine noči ne spomni in umetnice, ki živi za glasbo, verjetno ne gresta najbolje skupaj. Toda ne verjamem, da eno izključuje drugo. Človek je lahko to, kar se odloči biti. Tudi če to pomeni, da bo en trenutek pijan plesal po klubski mizi, drugega pa skladal simfonijo. Na koncu dneva nas nihče nikoli ne omeji toliko, kolikor se omejimo sami. Če torej verjameš vase, dobrodošel med zmagovalci. V kolikor pa je dvom vse, kar poznaš, bo svet dvomil s tabo – še najraje vate.

Življenje ni pravljica, ampak poezija. Ta pa krvavi. Hrepeni. Šepeta. Kriči. Je vse tisto, kar nagovarja čuteče dele nas – naša dolžnost pa je ena in edina; do sebe in do ritma, v katerem poplesuje naše prelepo srce.

Z ljubeznijo, Petra