Vračanje v svojo divjost ali erotičnost kot način doživljanja sveta

Dragi Bralec,

Nekaj je na udaru. Nekaj višjega, močnejšega, globljega … Zato bo tudi tokratni zapis brutalno iskren. Spoznala sem namreč, da se človek marsikdaj zaradi nečesa, kar se znotraj njega pretaka kakor hudourniška reka, počuti napačen – in se za svoje misli ter vedenja obsodi, še preden bi jim sploh ponudil možnost soobstoja.

A jaz sem jim.

Ni bilo lahko. Sprva sem se krivila za nekaj, česar nisem razumela. Pravzaprav tega sploh nisem imela želje razumeti. Enostavno je bilo skregano s tem, kar sem verjela zase. Pa vendar – kaj človek ne spozna samega sebe najbolje ravno skozi kontraste?

In tako sem sprejela.

Objela.

Začutila.

Sebe. Svet, ki ga ustvarjam. Odnose, ki jih gradim. Občutke, ki mi prižigajo telo, ga žgečkajo, se mu nasmihajo, mežikajo ter me vabijo globlje – v resnico, ki sem jo med obveznostmi vsakdana pozabila (ali pa sem jo celo zavestno potisnila na stran).

Včasih sem bila namreč nadvse divja. Razganjalo me je od strasti, ki me je igrivo vabila bližje – in ko sem se ji predala, sem zagorela. Kot sem zapisala v uvodu prihajajočega romana Med ljubeznijo in preživetjem:

»Včasih sem bila res divja. Srečo imam, če se katere od prekrokanih noči sploh spomnim.«

Potem pa je nekaj ugasnilo. Zamrlo. Ne vem, zgodilo se je življenje. Zgodile so se krize. Jaz pa sem bolj kot karkoli samo želela preživeti …

Dolga leta sem bíla bitko s sabo in s svojimi demoni. Moja glava je bila polna strupa, moje srce pa je bilo od venenja povsem zoglenelo. Sem sploh še zmogla čutiti?

O, da – in še kako. Človek srca vendar ne zapre zato, ker se ta spremeni v led, ampak ker ne prenese več trpljenja. Potem pa sem spoznala Njega. Testirala sem ga, ga postavljala pred izzive ter tiho upala, da ga bom s svojo divjostjo odgnala.

A je ostal – in še danes ponosno stoji ob meni.

Pa vendar se je vmes zgodilo nekaj drugega. Moj živčni sistem se je umiril, mir je nadvladal, z demoni pa sem sklenila premirje. Odvrgla sem orožje, se jim nasmehnila ter jim podala roko. Niso izkoristili moje predaje, ampak so se ji zavezali tudi sami. In tako danes plešem ples svetlobe in teme. Gradim življenje, ki ga želim živeti, kolikor dolgo si bodo zvezde pripravljene svoj sij deliti z mojim.

Takrat, v tisti spokojnosti, je moj ogenj poniknil. Nič več nisem bila divja, ampak umirjena. Nekako sem verjela, da eno izključuje drugo. Da varnost izpodrine strast. Da pač ne moreš imeti vsega. Kaj nam niso tega kot papagaji tupili v glavo že od malih nog?

Potem pa se je zgodilo ogledalo. Za tiste, ki za princip ogledala slišite prvič, no, gre za nekaj, kar ti življenje postavi na pot, da ti zrcali tisto, kar si potisnil na stran – in te prebudi.

In ne, ni prijetno. Pravzaprav je strašljivo kot sam hudič. V tebi se ob odsevu namreč nekaj prelomi. Ne boleče in ne silovito, samo … razpolovi se – kot bi ti želelo pokazati, da pa zmoreš imeti oboje. Temo in svetlobo. Solze in smeh. Pomirjujočo vodo in pobesnel ogenj.

Kar nekaj časa sem se tem občutkom upirala. Prepričana sem bila, da sem zaradi njih slaba oseba. Da ne bi smela čutiti vsega naenkrat in tako presneto intenzivno! Moje telo je bilo nekaj dni v krču, nato pa sem sredi belega dne pozdravila misel, ki me je osvobodila napetosti: »Sprejmem. Sicer pa to življenje živim prvič – in je naravno, da se sem ter tja spotaknem. A sem se do zdaj še vsakič dvignila, se otepla prahu in nadaljevala. Sprejmem torej ognjeni del sebe, ki hrepeni po več in ne, to me ne napravi slabe. Kvečjemu sem drzna. Dejansko verjamem, da lahko imam še več. Da sem vredna. Da zmorem.«

Ko sem se pogledala v ogledalo, so mi v glavi še vedno divjale misli, kakršnih me je priučila družba: »Slaba si. Grozna si. Kako si lahko taka? Kako se lahko veseliš ognja? Kako ga sploh lahko podpiraš? Kdo za vraga pa misliš, da si?«

A sem se mu odločila zavezati. Ogenj vsekakor zna opeči. A zmore tudi pretaliti in oblikovati tiste dele nas, ki nam za pot naprej ne služijo več. Samo pomisli na ognjenik. Ko izbruhne, prst pod lavo postane daleč najbolj rodovitna. Zakaj bi se torej upirala nečemu, kar bolj naravno ne bi moglo biti?

Vračam se v svojo divjost – in to povsem brezsramno. Nisem ustvarjena za sivino. Nisem ustvarjena za drobtinice. Hočem VSE. Mavrico, nevihto, valove, plimo, oseko, intenzivnost, ki se je večina prestraši. Hočem divje, močno, nežno, s pogledi, z dotiki, z besedami, z življenjem, s strastjo! Hočem Sebe v vseh odtenkih, skozi vse občutke, v vseh dimenzijah. Hočem čutiti in se predati življenju, njegovi simfoniji, ritmu, tistim mehkim godalom v ozadju; hočem piano in hočem forte. VSE. Ker nisem prišla po povprečno življenje, ampak po jebeni spektakel!

Kot sem zapisala v prihajajočem romanu:

»Pa ravno strast je bila zmožna do tal požgati vse, kar sem v sebi tako dolgo in skrbno gradila. Ena iskra – in že sem želela iz nje napraviti ognjemet. Spektakel. Umetnino. Tisto, zaradi česar je bilo vredno biti živ.«

Moja Ženskost je stopila v ospredje. In da, absolutno mi je bolj naravno biti deška, v razvlečeni trenirki, supergah, prevelikem puloverju in razmršenih las. Obožujem se počutiti svobodna in hkrati pripravljena. Sem se pa v teh nekaj mesecih uspela pobližje srečati še s svojo drugo platjo.

Sem v obdobju, ko žarim, sijem, GORIM! Moje telo je tako zelo pripravljeno na prej omenjeni še več! Če sem včasih verjela, da za vzburjenost potrebuješ človeka ali dotik, danes vem nekaj drugega: življenje je vzburljivo že sámo po sebi! Okusna hrana, ob kateri zapredeš. Tisti prvi požirek vode, ko se iz žgočega sonca vrneš v hladen prostor. Prva snežinka, ki poljubi tvoj nos. Melodije, ob katerih telo začne poplesovati sámo od sebe. Objem, v katerem čas obstane. Poljub, ki se zgodi, ker se je moral. Navdušenje, ki ga dobesedno vidiš iz ene osebe steči v drugo. Iskrice v očeh. Veter v laseh. Tisto prosto parkirno mesto, za katerega se zdi, da ga je višja sila sredi povsem nabasanega centra rezervirala prav zate.

Spoznavam, da je v tem življenju orgazmično prav vse – če se na njegove plasti le odločimo pogledati z zornega kota, ki mu je naša duša naklonjena. In da, absolutno me prvič v tridesetih letih mojega obstoja pali življenje sámo. Iskrenje je povsod okoli mene in ne verjamem več, da se planeti poravnavajo zame, ampak da se poravnavajo zaradi mene.

Na ta svet se nisem utelesila z namenom, da živim sivino in povprečje. Prišla sem živeti v polnem pomenu besede: skozi čutenje same sebe, svojega diha, potenciala, ognja, strasti, hrepenenja in ustvarjalnosti. Tu sem, da platno porišem z lastnimi barvami – in povsem vseeno mi je, koliko bodo skladne ali neskladne s temi, s katerimi je belino popackal svet. Kajti to, kar nosim v sebi, je močnejše. Premika gore. Razpolavlja oceane. Briše meje in jih hkrati povsem na novo vzpostavlja. Prihaja bližje, čisto blizu – samo zato, da se lahko nato spet umakne in začuti tenzijo, zaradi katere je vredno iti globlje.

Globina, da. Od nekdaj sem ji pripadala – in vedno me bo imela. Nič površinskega. Nič umetnega. Nič več kimanja zavoljo drugih. To je moje življenje in z njim bom ustvarjala na način, ki mi pomaga živeti še več sebe.

Zato bom gorela še naprej. V sanje, v ljubezen in v vse, ob čemer se v meni porodi še večja želja po več. Nenazadnje ne rabim zvezdnega utrinka, ob katerem bi si zaželela tisto nekaj. Dovolj sem sposobna in vztrajna, da z neba sklatim vse zvezde, ki mu pripadajo – in zagorim še malce bolj.

Z ljubeznijo, Petra