Ko ženska vzljubi rožnato, se začne zdraviti

Pozdravljen, Bralec.

Čeprav me je ideja za naslov romana Med vsemi njunimi svetovi od znotraj objela šele proti koncu pisanja zgodbe, pa sem naslovnico zelo jasno videla že od samega začetka. Sicer niti takšna, kakršno sem prvotno imela v glavi – a je veliko, veliko boljša.

Sprva sem globino, ki se je dotikam v romanu, želela izpostaviti s črnim ozadjem in belim mostom, ki vodi od enega junaka do drugega – a je nežnost, prelita v zgodbo, zahtevala drugačen razplet.

Priznam, dolga leta nisem marala rožnate barve. Zdela se mi je preveč mehka, preveč dekliška in vse preveč tisto, kar sem se trudila skriti. Tako kot moja mama tudi jaz nikoli nisem želela, da bi me kdo videl ranljivo. Kajti dokler se nisem začela poglabljati vase in raziskovati resnic, ki mi jih je svet odvzel, sem nežnost videla kot šibkost. Takšna pa si v svetu, v katerem se nisem počutila varna, nisem smela privoščiti biti.

Ko pogledam nazaj, razumem – ni šlo za odpor do barve, temveč odpor do občutkov, ki jih je predstavljala. Rožnata namreč govori o toplini, bližini, nežnosti. Govori o stvareh, ki jih v našem svetu pogosto potisnemo v ozadje, ker nas je strah, da bi bile napačno razumljene. A ravno tam, v tisti dolgo časa izmikajoči ranljivosti, je ležala moč, ki sem jo tako dolgo iskala povsod naokoli, le v sebi ne.

Petra, ki nekoč na ven ni želela pokazati niti razpoke, nikdar ne bi za naslovnico izbrala rožnatega odtenka. Toda Petra, ki je sprejela svojo ranljivost in si iz nje pustila črpati moč, je danes nad rožnato preprosto navdušena. In da, zgodba jo je vsekakor izbrala namesto mene – kot dokaz, da se tudi moja ženska energija zdravi.

Danes rožnato vidim kot barvo zdravljenja. Ker ni le mehka; je tudi močna. In čeprav se s svojo močjo ne ponaša, njen temelj ostaja trden. Je mešanica rdeče, ki predstavlja življenje, strast in korak naprej, ter bele, ki prinaša čistost, jasnost in mir. Skupaj ustvarjata ravnovesje med ognjem in nežnostjo – med voljo, da živiš in pogumom, da čutiš.

Psihologija pravi, da rožnata pomirja, zmanjšuje napetost in spodbuja občutek varnosti. A meni pomeni bistveno več: je barva odpuščanja samemu sebi – za vsa leta, ko si se svoje ranljivosti sramoval. Je barva moči, ki si jo vsa tista leta skušal skriti. Da, povratek k rožnati je zame pravzaprav povratek k sebi. Zato menim, da ko se ženska začne čutiti, jo k rožnati vleče tako, kot molja vleče k soju svetlobe. Kajti rožnato imamo v krvi – in ko se začnemo zdraviti, se vrnemo domov.

Ko ženska vzljubi rožnato, se začne zdraviti

Morda se tudi jaz danes v rožnati počutim najbolj varno. Najbolj jaz, četudi na dekliški način. Toda če si ne bom pustila biti ženska – močna, a ranljiva; divja, a osredinjena v sebi – potem bom živela le pol sebe.

Če me torej bereš ti, draga Ženska, vedi, da se naša resnična moč ne skriva v tem, da ne čutimo, ampak v tem, da čutimo vse in pri tem ostajamo odprte. Ranljivost ni sramota, ampak korenina poguma. Zato tudi nežnost ni maska, ampak bistvo. In šele ko si dovolimo objeti vse svoje mehkejše plati, resnično postanemo cele.

Rožnata ni le barva – je stanje zavesti. Je trenutek, ko se ženska pogleda v oči in preneha bežati pred sabo. Trenutek, ko se vrne domov, v svoje srce, v svoje korenine; v divjo, a pogumno nežnost, ki napaja njeno celotno bit.

Z ljubeznijo, Petra