Ko življenje pritiska nate, ker si staro pot prerasel - in je čas, da si utreš novo

Cenjeni Bralec …

Ker je ta prostor namenjen ljubezni do pisane besede, izražanju in vsemu, kar ljudje smo, sem se v tokratni objavi odločila še malce bolj razgaliti.

Čeprav mi je Junij kot mesec najljubši – ko iz barvite pomladi udari poletje in ko smo priča najdaljšemu dnevu v letu, – mi je letošnji daleč najbolj naporen. Tudi prejšnje leto je bilo ta čas precej kaotično – prenova stanovanja, selitev, izdaja prvenca, praznovanje okrogle tridesetke … Pa vendar mi je letošnji naporen iz povsem drugačnega vidika. Niti približno nisem tako utrujena kot leto nazaj. A me teži nekaj drugega, nekaj, česar niti sama še ne znam najbolje definirati.

Zato bom skušala to tenzijo v sebi razumeti skozi pisano besedo.

Počutim se, kot bi življenje pritiskalo name in me sililo izstopiti iz poznanega. Kot da se pot, po kateri hodim, končuje. Ne, ker bi nastopil čas, da ustvarim novo, ampak ker sem zrasla dovolj, da ta ne vodi več tja, kamor sem namenjena.

Pot, ki jo opisujem, pa je pomembna. Označuje moj namen. Moje poslanstvo. Zato pa vse težje prenašam okove družbe, ki zahteva, da ne glede na odnose in naloge na delovnem mestu opravimo tistih za lase privlečenih štirideset ur.

Nikar me ne razumi narobe. Delam že od sedemnajstega leta. Glede na to, da sem tako zgodaj šla od doma, sem seveda poleg šole morala najti še nekaj, s čimer bi se lahko preživela. Zato sem svojo pot začela v kavarni in tam preživela sedem najbolj turbulentnih, zabavnih, utrujenih in energičnih let. Najprej sem delala nekajkrat na teden, kasneje pa vsak dan. Včasih tudi po šestnajst ur. O da, na tiste dneve sem samo čakala posteljo, ker stopal večkrat niti čutila več nisem. Zato delo zame nikoli ni bilo problem. Rada počnem nekaj, s čimer še malce bolj začinim in osmislim svoje življenje. Ampak prav to je največji izziv te poti – ker se moram za radostno življenje počutiti, da ima to, kar počnem, namen. Ne samo za družbo, ampak zame. Saj sem vendar jaz ta, ki hodi po tej poti!

Včasih sem za delodajalce naredila vse; tista pridna punčka, nenehno v pogonu, ki skozi popolno opravljeno delo išče potrditev od zunaj. Potem pa me je življenje zbrusilo do te mere, da sem iskanje pohval, nagrad in napredovanj zamenjala za mir. Spoznala sem namreč, da nisem zares cenjena. Z vsem, kar prinašam v prostor in z energijo, na kateri sem delala leta, sem še vedno zgolj nekdo, ki je zlahka pomanjšan, pozabljen in izbrisan. Zakaj bi se potem torej gnala do onemoglosti? Da izpolnjujem sanje nekoga drugega, medtem ko me telo z nenehnimi, že skoraj kroničnimi prehladi opozarja, da pozabljam nase?

Vselej bom dala prednost izkušnji in ne toliko produktu. Saj ne rečem, produkt je pomemben. Produkt je tisto, kar lahko ta svet napravi še malce bolj poseben, prijazen – ter poda tisto, kar človek (v tistem trenutku) potrebuje. Ne nujno za preživetje, ampak že zgolj zato, da se počuti dobro. Toda čarobnost? Njo lahko vnesemo samo z izkušnjo. Z odnosom.

Zato pa verjetno čutim ves ta pritisk. Delo od devetih do petih se mi v okoljih, ki ne cenijo tega, kar prinašam, upira že na telesni ravni. In vem – z namenom si izbiram delodajalce, ki mi dajejo občutek majhnosti – ker rabim pasti in se nato z močjo lastne veličine pobrati. Le tako bom presegla samo sebe – in le tako bom lahko povsem spremenila smer – ter pot.

In ta pritisk, ki ga čutim? Dejansko ne prihaja od zunaj. Premika in krči me od znotraj. Ker se prav zaradi samozavesti, ki sem jo pridobila tekom poti – in vrednosti, ki jo kakor divje žarečo kroglo zaznavam v sebi – počutim, da v trenutkih ponižanj in pomanjševanj želim zakričati ter svet zravnati s tlemi. Pritisk ne označuje krivic zunanjega sveta, ampak potrebo, da se osvobodim.

Zato pa sem tako zasedena. Po službi namreč vsak dan gradim še svoje sanje. Ne, da bi si dokazala, da zmorem, ampak ker bo prišel dan, ko bom res iz pljuč res izpustila tisti krik – in spremenila vse.

Do sedaj se je še vsakič izkazalo, da sem tisti prostor, tisto družino ali tisti kolektiv skupaj držala kot lepilo. In ko sem šla? No, na ruševine se ne ozrem pogosto nazaj. Pa vendar – prišel bo dan, ko ne bom več čutila želje po pojasnjevanju tem, ki me že od samega začetka nimajo namena razumeti. Tem, ki raje pokažejo s prstom pokažejo na drugega, kot da bi si pogledali v obraz.

Iz dneva v dan imam dovolj. Moje telo in moja osebnost se v tistih osmih urah spremenita do neprepoznavnega. Ker če sem jaz jaz, potem sem napačna. V takšnem okolju pa ne morem rasti. Pravzaprav bi se najraje zadušila. Ker bi bilo veliko lažje ne več vdihniti, kot poslušati ves tisti ego, ki ne vidi dlje od svojega nosu.

Zaslužim si bistveno več. Pravzaprav sme ravno ta primer večkrat spomni na tisto zgodbo s plastenko vode. V živilski trgovini jo dobiš za neko nizko ceno. V restavraciji je že dražja. Toda na letalu? Tam je njena vrednost resnično cenjena. Zato je tudi tako draga. Ne gre torej za to, kaj si, ampak kje si. Ker je že vsak izmed nas vkorakal v prostor, kjer se je počutil neviden. Necenjen. Kot da je njegova prisotnost trivialna. Kot da sta čas in energija, ki ju vlaga vanj, sama po sebi umevna.

No, jaz vsekakor ne želim biti več samoumevna. Ker nisem.

Zato pa ta pritisk. Ker tudi po solzah, ki sem jih že pretočila in po krivicah, ki so mi bile storjene, še vedno vztrajam, ko pa je moja duša že davno želela iti. Notranji konflikt. Varno proti nepoznanemu.

Še malo rabim. Še malo časa in še malce poguma. In prišel bo dan, ko bom zapustila še en prostor – in se nikdar več ozrla nazaj – ali vkorakala v sobe, med ljudi in besede, ki ne dosegajo mojih standardov.

Verjamem vase. Zmorem. Ker je pot tam, kjer je ljubezen. Te pa sem polna.