Najbolj od vsega nas okrepi tisto, kar nas zlomi

Dragi Bralec,

Ne vem, ali bom ta zapis sploh kdaj objavila, a moram pisati. Moram dati ven. Preveč je tega, kar čutim, preveč boli, hkrati pa me solze osvobajajo na način, ki jim ga ne bi pripisala. In da, ob misli, kako močno lahko čutim ta svet in ljudi v njem, mi gre ponovno na jok.

Bodisi naj bo to knjiga, serija, film, pripovedovalčeva izkušnja ali pesem – vse, kar nosi zgodbo, se me dotakne. In ko rečem, da se me dotakne, tega ne mislim samo kot občutek. Ne, ta je nežen, prijeten, včasih malce boleč, ampak še vedno tako naraven. Vsakdanji. Navaden. Mene pa zalije. Kot val, ki se zgrne nadme in me začne dušiti. Jočem se, čutim skupaj z liki, svet pa se mi podira pred očmi samo zato, ker se podira tudi njim. Verjetno se zato ogibam vsakršnih svetovnih novic – ker me vse tako zelo prizadene. Da, tudi Ljubezen. Ta človeka v vsakem pogledu zaznamuje. Po njej nisi več enak. Bodisi te odpre, ali pa ti podari bolečo lekcijo. Vem, da zanjo nikoli nisi prosil, a se je morala zgoditi.

Tako si prigovarjam tudi glede občutkov, ki me preplavljajo.

Danes sem povsem slučajno videla posnetek malega volkca, ki ga je mama volkulja zapustila zaradi tega, ker se je skotil slep. Pred mrazom ga je rešilo veliko človeško srce in mu skupaj s svojim psom ponudilo dom. In ta pes … ta kuža je slepega volkca oboževal. Se igral z njim, ga usmerjal, pazil nanj. Seveda sem jokala v potokih! Le kako ne bi? Tako intenzivno kot delim radost, tako intenzivno čutim vse ostalo. Včasih se vprašam, če je to sploh zdravo, a ne znam drugače. Srca pa tudi ne mislim več zmanjšati samo zato, da mi bo prijetneje.

Lepo je biti v balončku. Tako varno, tako čisto. Samo si. Pa vendar to ni bistvo – samo biti, mislim. Bila sem že tam. Se zjutraj zbudila, preživela dan in zvečer otopelo zaprla oči. Čeprav sem pritisnila eno svojih znamenitih stikal in ne čutila ničesar, me je sivina dan za dnem ubijala. Ker nisem ustvarjena za ravne poti – sploh pa ne za takšne, kjer manjka emocij in vsega, zaradi česar je tako zelo vredno biti živ.

Zato tako rada berem in gledam drame (sploh ljubezenske). Vem, da vedno jočem. Vem, da porabim na tono robčkov in da se včasih še nekaj dni ne poberem. A čeprav me z zgodbo vsakič znova zlomijo, se istočasno v meni tudi nekaj rodi. Nekaj lepega. Mehkega in čistega. Aristotel bi temu rekel katarza, kar vsekakor tudi je. Vendar zame katarza ni le koncept očiščenja, temveč živeta in intenzivna telesna izkušnja. Kot bi razpadla na prafaktorje in se skozi čutenje ponovno rodila.

Zadnjič me je kolegica vprašala, zakaj tako rada berem zgodbe, ki me pustijo rdečih in objokanih oči. »Ker mi dajo čutiti,« sem odgovorila. Obožujem srečne konce, da ne bo pomote (in seveda na polno jočem tudi ob njih). Toda vihar, ki te zlomi, ko čutiš bolečino drugega, žrtvovanje, izgubo, obžalovanje, nesebičnost in ljubezen, ki ni iz tega sveta, a mu vseeno pripada … ta vihar te okrepi.

Vem, da se me stvari dotaknejo bistveno bolj, kot bi se me smele. A sem srcu že davno nehala ukazovati, kako naj čuti in deluje. Glava nikoli ne bo razumela njegove balade, zato ga ne silim več igrati pesmi, ki ne ustrezajo njegovemu tempu in razponu. Srce je tu, da čuti, nam razkrije odgovore, ki nam jih glava ni sposobna dati. Ne, ker ne bi bila dovolj 'pametna', ampak ker nima srčeve vizije. Zato ne, ne berem in ne gledam dram, ker bi uživala v trpljenju. Berem jih, ker me spomnijo, da živim. Da čutim in da ima ta svet v resnici za ponuditi toliko dobrega! Ker je Ljubezen, ki se rodi iz bolečine, neprimerljivo čistejša od te, ki samo zraste. Sama od sebe. Brez ovir. Brez preizkušenj.

Pred kratkim sem zasledila misel, da naj bi najbolj okusni paradižniki prihajali iz Španije. Ne, ker bi bili tamkajšnji pogoji idealni – daleč od tega. Zemlja je trda, neprizanesljiva in skoraj sovražna do rasti. A so prav zaradi tega paradižniki drugačni. Intenzivnejši, sočnejši in boljšega okusa. Morajo preživeti vse tiste sovražne pogoje, sicer nikoli ne bi mogli postati tako polni in tako edinstveni.

Kaj ni takšno tudi življenje? Čeprav sem do še nekaj let nazaj neutrudno prosila nebo, naj mi z bolečino vendar že enkrat prizanese, se je danes ne branim več. Ker tudi ljudje nismo ustvarjeni za mehko prst. Kajti šele ko preživimo (ali čutimo) nekaj težkega, skoraj neznosnega – šele takrat se naučimo zares globoko živeti – in čutiti. Ker smisel življenja ni bežanje od tega, kar bi utegnilo boleti, ampak korak, ki si ga upamo narediti točno tja, kjer vemo, da ne bo enostavno.

Je torej takšno čutenje naporno? Je naporno gledati film, med katerim si edini, ki joče in si briše nos, kot bi bil konec sveta? Je naporno brati knjigo, ki te zaradi vseh občutkov, ki jih vzbudi v tebi, tako močno posrka vase, da jo komaj odložiš? Je naporno poslušati zgodbe src, ki so se na tej poti že vdala in se prepričala, da nimajo več za kaj živeti?

Absolutno. Naporno je kot sam hudič. A na to sposobnost raje gledam kot na darilo. Ker sem raje utrujena od čutenja, raje objokana, zabuhla in neprespana od solz, kot spočita in mirna od praznine. Raje imam zgodbe, ki se me dotaknejo, potegnejo vase in skorajda zadušijo pod oceanom razlitih emocij, kot da ostanem tiha v svetu, ki se ga ne nikoli zares ne dotaknem. Ne hrepenim več po enostavnem. Hrepenim po resničnem.

In če sem se še pri prvem odstavku tega zapisa danes počutila, kot da me bo od zgodbe, ki sem jo te dni vnovič spustila vase, potrgalo po dolgem in počez, je po teh besedah moje srce veliko bolj mirno. Kot da sem morala kaos najprej izraziti, da sem ga lahko razumela.

Z ljubeznijo, Petra