Odgovornost do svojega poslanstva

Dragi Bralec,

čeprav zaradi službenih obveznosti letos po dolgem času nisem čutila prazničnega vzdušja, sem v zadnjih dveh tednih Decembra vse nadoknadila. Po tem, ko se um sprosti in ko se duša umiri, človek stvari vidi čisto drugače. Jasneje in bolj intenzivno. Kot bi nehali živeti skozi zunanja pričakovanja in končno prisluhnili srcu.

Močno verjamem, da nam je že od samega začetka namenjeno več. Manj stresa in več užitka. Manj načrtovanja in več proslavljanja. Manj grajenja sanj drugih in več uresničevanja lastnih.

Tega, da želim do konca življenja pisati, čutiti in dati drugim vedeti, da jih razumem – resnično razumem, –  sem se dobro začela zavedati šele v letu 2025. Sicer sem od nekdaj nekaj packala, pisala, ustvarjala in iskala raznorazne načine, kako izraziti tisto, kar je kipelo iz moje čaše, vendar na pisanje nikoli prej nisem gledala skozi oči poslanstva. Besede so bile zame preprosto nekaj, kar mi je pomagalo dihati in osmisliti izzive, s katerimi se nisem želela soočiti (še manj pa jih čutiti). Toda čas je dragocen prijatelj. Čas nauči. Zdravi. Osvetli tisto, kar je zares pomembno. In čeprav se ga v modernem svetu večina ljudi boji, mu jaz ostajam naklonjena. Ne le, da se nočem vrniti v obdobja kaosa, ki je med drugim zavrtal vame zato, ker se nisem želela zares spoznati; ampak verjamem, resnično verjamem, da je čas na moji strani. Moj zaveznik. Sila, ki me potiska naprej, pri tem pa mi pomaga postati verzija sebe, kakršna mi je namenjeno biti.

Zato me ne čudi, da sem za leto 2026 kot sporočilo orakeljskih kart dobila Nebeškega zmaja: »Zate postavim odgovornost do svojega poslanstva. Svoji duši dolguješ, da ga živiš in razvijaš. Naj postane luč tvojega življenja. Sledi svoji svetlobi, saj je to tvoj svetilnik sreče.« Med mešanjem kart je ta skočila ven, kot bi se ji mudilo. Kot je Življenje vnovič zahtevalo mojo pozornost – ne zaradi sebe, ampak zaradi potenciala, ki ga lahko skozi pisanje uresničim zase in za druge. Kajti da, verjamem, da pisana beseda nosi ogromno moči. Kot sem zapisala v romanu Med vsemi njunimi svetovi:

Besede so dostikrat podcenjene. Morda zato, ker za opisovanje turbulence znotraj neutrudnega uma ne znamo izbrati pravih – ali pa ker nekaj tako subtilnega, kot je srce, ne najde ustrezne konotacije, s katero bi izrazilo svoja najgloblja hrepenenja in strahove. Pa vseeno; besede so močno orožje. Po eni strani lahko zlomijo duha, po drugi pa zanetijo upor. Samo najbolj občutljivi med nami pa se lahko v besede zaljubijo – in s tem v osebo, ki jim je vdihnila življenje.

In morda prav zato danes ne čutim več potrebe, da bi se skrila za dvomi ali zmanjšala težo lastnega glasu. Če je poslanstvo res nekaj, kar nam je položeno v srce že ob rojstvu, potem se ne moremo v nedogled pretvarjati, da ne čutimo njegovega utripa. Nekaj časa nam morda še gre. Gledamo stran. Se prepričujemo, da v svetu, kjer človek vse pogosteje živi z glavo in ne s srcem, notranje vodstvo ne pomeni nič. A slej ko prej pride trenutek streznitve. Ta ni vedno lepa, a je nujno potrebna. Ker nam življenje ni dano po naključju, ampak z namenom.

Čeprav se nikoli nisem imela želje javno izpostavljati (in se del mene na vse skupaj še vedno privaja), se zavedam pomembnosti besed. Zato se ne bom ustavila. Ne bom se umaknila strahu. Ne bom nasedla mislim, češ, kaj sploh snemaš te stvari, ali ni dovolj, da si napisala knjigo?

Ker ne, zame ni dovolj. Hočem še. Še občutkov, še povezovanja, še pogovorov, ki mi polnijo dušo. In ko bo prišel moj zadnji dan, želim vedeti, da sem dala vse od sebe in sledila utripu, s katerim sem se rodila na ta svet. Zato me tudi Nebeški zmaj ne nagovarja k popolnosti, temveč k zvestobi. K temu, da pišem tudi takrat, ko je težko. Da ostajam prisotna tudi, ko me je strah. Ker na koncu dneva srce ne šteje dosežkov, ampak pogum, da si mu prisluhnil.

Če se boš tudi ti v mojih zgodbah kdaj počutil videnega, razumljenega ali vsaj malo manj samega, potem je moja pot smiselna. Potem Nebeški zmaj ni le simbol, temveč opomnik, da svet ne potrebuje več hrupa – temveč več resnice, nežnosti in poguma, da sledimo tistemu, kar nas kliče od znotraj.

Naj bo 2026 leto poslušanja. Sebe, Srca in luči, ki nam v resnici kaže pot že od samega začetka.

Z ljubeznijo, Petra