Pisanje pisem je romantično - a tudi radikalno iskreno - sploh pisanje teh, ki jih namenimo Sebi

Pozdravljen, Bralec,

Ker je ta prostor posvečen vsemu, kar vznikne iz besed, in ker je danes moj dan – dan, poln pomena in občutkov – sem se s teboj odločila deliti svojo ljubezen do pisem.

S takratno najboljšo prijateljico sva si jih začeli pisati in naslavljati že v osnovni šoli. Nad to izmenjavo čutnosti sva bili tako navdušeni, da sva si kupili celo vosek in žig, s katerim sva kuverto na staromoden način zapečatili. K pismom sem se kot nepoboljšljivi romantik zatekala na vsakem koraku: pisala sem jih prijateljici kot izkaz zaupanja; staršem kot način komunikacije, s katero mi je šlo veliko bolje skozi pisano besedo; in fantom, s katerimi sem bila v zvezi. Seveda sem si od nekdaj tudi jaz iz njihove strani želela prejeti kos papirja z besedami, ki bi prišle iz njihovega srca. In potem sem spoznala njega; tega neverjetnega, čutnega, mirnega in potrpežljivega moškega, ki mi je po treh mesecih druženja napisal prvo pismo. Lahko si zamisliš moje navdušenje. Sploh, ker se nisem motila - skozi besede, ki jih osmislimo na papirju, prelijemo vse. Nemogoče je samo nekaj napisati in se pretvarjati, da ni prišlo iz globin naše duše. Ker se to, kar izlijemo iz sebe, dotakne slehernega kotička našega srca.

Toda preden sem spoznala svojega gospodiča, je bilo moje hrepenenje po pismih tako globoko, da sem se jih odločila pisati sami sebi. In tako sem razvila navado (verjetno traja že več kot deset let), da si za vsak rojstni dan napišem pismo. Da, sami sebi. Nenazadnje sem največja ljubezen svojega življenja. Jasno, da bom proslavljala svoj obstoj!

Zato tudi današnji dan ni izjema. Praznujem namreč trideset let bivanja na planetu Zemlja - med izzivi, padci in vzponi. Med bojem teme in svetlobe. Med zaslepljujočimi dnevi in temnimi nočmi. Med prav in narobe. Med diktatom sveta in klicem, ki sem ga v sebi slišala šele pred kratkim. Zato je tudi ta rojstni dan povratek k sebi. Ker vstopam v ero, ki se imenuje po meni. V obdobje, v katerem mi niti blišč sonca in niti mrak noči ne bosta mogla zatreti pogleda na to, kar sem si zamislila zase. Namreč vse prihaja skupaj. Vsi koščki se sestavljajo. Vse dobiva obliko. In jaz? Oh, jaz cvetim.

Zato sem si nekaj dni nazaj napisala, natisnila in v lepo, barvno kuverto skrbno spravila naslednje pismo sebi:

Z ljubeznijo do prihodnjič,

Petra