S pismom lahko nekomu polepšaš dan - in mu povrneš upanje

Dragi Bralec,

danes sem bila priča sinhroniciteti, ki mi bo za vselej ostala v spominu. Ravno sem se posvečala urejanju romana, ko sem od prijateljice v sporočilu prejela povezavo do prostovoljnega, dobrodelnega pisanja pisem starejšim: "Tole ti prepošljem, če te slučajno zanima, ker rada pišeš."

In seveda je moja duša ponovno začela poplesovati po sobi, se zahvaljevati Vesolju in vsem silam, ki v moje življenje privabljajo vse te ustvarjalne navdihe ter me vzpodbujajo, da resnično svoj potencial zaživim v polnosti.

Ker je pisanje zdravilno in ker se mi zdi ideja naključnega pošiljanja pisem starejšim upokojencem naravnost fantastična, sem odložila vsa pisala, utišala telefon ter na prelep nedeljski večer skočila v vode, ki so od nekdaj obljubljale resnico. Namreč to Ljubezen počne. In ko nekomu zavestno izbereš polepšati dan (sploh temu, ki je morda na svetu sam ali pa se samega počuti), sočutje zaokroži po vsej tvoji orbiti. Verjamem, da so prav tovrstne malenkosti tiste, ki lepšajo ta svet. In čeprav zaradi ljudi občasno podvomim vanj, je zanimivo, da mi vero v svet prav ljudje tudi povrnejo.

Ne vem, kdo bo moje pismo prejel. A verjamem, da bo padlo v prave roke - in se dotaknilo pravega srca:

Cenjena Duša, pozdravljena.

Pravkar sem bila sredi urejanja svojega drugega romana, ko mi je prijateljica poslala spletno povezavo do mesta, na katerem se lahko prijavim na pisanje pisem za lepši dan. Da, prijatelji me res odlično poznajo – vedo, da moja ljubezen do pisanja presega prostor in čas. In zato danes, na nedeljski večer, nekaj sebe delim z tabo, draga Duša.

Veš, dva meseca nazaj sem izgubila babico. Očitno je presodila, da je bila svetloba bližje njenemu srcu kot ostajanje na svetu, ki ga ni več poznala. In da, prvi jok je vedno najhujši. A ko se duša olajša in spregovori srce, se še tako boleč spomin preobrazi v lepega. Tisti dan sem ji napisala pismo, del njega pa želim danes deliti tudi s teboj:

»Da, življenje ti ni bilo postlano z rožicami – sprašujem se, če sploh komu je? A si bila posebna ženska. Dobra ženska. Da, imela si slabe dni – a jih imamo vsi. Bila si trmasta, vztrajna, marljiva, ljubeča in na vsake toliko glasna – kar ženska mora biti. Bila si najboljša babi. Resnično. Če bi nas obiskala vesoljska vrsta in bi jim morala pokazati primer babice, ki je bila rojena za to vlogo, bi pokazala nate. Ker si bila … super babi.«

Na koncu dneva se vedno spomnimo občutkov, ki so jih drugi prebudili v nas. Občutkov, ki so nas premaknili. Nas prebudili. Nam dali vedeti, da smo živi in da je bil prav vsak korak izbrane poti pomemben segment tega, kar smo želeli ustvariti. Kot sem zapisala v predgovoru svoje nove knjige:

»Za vse,  duše, ki ste kdaj skrenile s poti in se svetu pustile prepričati, da ste izbrale napačno. Niste. Vsaka pot, ki ste jo ubrale, je morala biti oblikovala pod težo vaših korakov – in vsak korak, najsi še tako boleč, vas je vedno oblikoval v tisto, kar vam je bilo namenjeno postati.«

Ravno danes me je ob zajtrku spreletela misel: če bi bilo življenje prizanesljivejše do mene, se nikoli ne bi premaknila. Ostala bi v lupini, z maskami, za katere me je svet prepričal, da jih moram nositi. Zato pa sem morala pasti. Si zlomiti krila in zgoreti v pepel. Kajti šele ko sem ponovno vstala in si drznila sebe izraziti v vsej svoji veličini, sem resnično zaživela.

Vem, da življenje ni ravna črta. A vem tudi, da so padci pomemben del poti. In ne, ni vedno enostavno. A je vredno. Ker še nobena lahka pot ni Popotnika napravila mogočnega. In ti, draga Duša, si dokaz, da je na tem svetu še moč najti čarovnijo. Ljubezen, ki jo nosiš v srcu, ne hrani le tebe, ampak tudi druge. Objem, ki ga tako nesebično podariš, zdravi svet. In da, za ta svet še obstaja upanje. Z ljudmi, kakršna si sama, draga Duša, se svet vsak dan znova postavlja pokonci.

Morda se ti včasih zdi, da so tvoja dejanja majhna, a niso. Verjemi. Tudi moji babici je bilo samo po sebi umevno, da nam je vsakokrat skuhala in spekla nekaj finega, a je bila njena hrana zame (in za moj želodček) vedno blagoslov. In danes se je spominjam prav po tem – kako zelo je ljubila skrbeti za nas. Včasih ta skrb ni bila povsem očitna in včasih se je prelila v oblike, ki niso bile najbolj hvaležne, a je bila tam. Da, iz ljubezni. In to o njej pove največ. Ker je bila ženska, ki si je upala ljubiti.

Najsi je v tvojih očeh dejanje še tako vsakdanje, je vedno ključno. En nasmeh se podvoji, dva objema se pomnožita – in na koncu si bo cel svet podal roke ter si namenil Ljubezen, ki je bila vselej naša resnica.

V ljubezni smo doma. Ljubezen zdravi, navdihuje, širi, odpira. Zato bom tudi jaz vedno pisala o njej.

Cenjena Duša, zahvaljujem se ti z vsem, kar premorem. Ker si pomembna. Ker si mnogim svetilnik. In jaz te imam rada. Hvala, da deliš svojo svetlobo z nami. Hvala, da sprejmeš te besede in si jih pustiš čutiti. Kajti čutenje, oh, je daleč največji privilegij človeka.

Z ljubeznijo in cenjenem do vsega, kar si bila, si in boš,

Petra

Morda lahko prav tvoj zapis polepša dan nekomu, ki si že dolgo ni pustil, da bi se ga besede dotaknile in ga objele od znotraj. Če torej slišiš ta klic srca, se mi pridruži. Napišiva pismo. Obdarujva nekoga s toplino; nekoga, ki jo bo morda prvič po dolgem času zares začutil.

V celoti te objemam, Petra