Vstopam v poglavje, ki sem ga dolgo čakala in se veselim vsega, kar prihaja

Cenjeni Bralec,

Decembra imam vedno občutek, da me želi raznesti. Kot da stojim na pragu med starim in novim; med tem, kar se mi je pomagalo še bolj izoblikovati in tem, kaj vse še lahko postanem. Letos zgodba ni prav nič drugačna. Če že, čutim energijo prihajajočega leta še bolj intenzivno. Še bolj udarno. Skoraj kot bi se rodila za točno to, kar je pred mano. Da, stojim tik pred preobratom. Z eno nogo sem pravzaprav že v njem. Ježim se. Vzklikam. Veselim se. Kajti to, kar mi življenje nosi nasproti, ni samo nadaljevanje, ampak prelomnica.

Letos ta premik čutim še močneje. Kot da se mi odpirajo točno tista vrata, o katerih sem sanjala kot mala dekla. Potem pa me je, da ja ne bi nenadzorovano tavala naokrog, svet seveda porinil v njemu že vnaprej znano vrsto in me prepričal, da so moje sanje prevelike. Morda pa sem nanje pozabila iz točno tega razloga. Zakaj bi opevala nekaj, kar sploh nima možnosti pristno zaživeti?

Bila so leta, ko sem se povsem vdala. Klonila in z razočaranjem gledala v svoje korake. Kam so vodili – če sploh so kam? Kajti dolga leta se mi je zdelo, da samo nepremično stojim. Na mestu. Brez energije. Brez upanja. Samo … obstajam.

A mi iskra ni pustila dihati, ne da bi bila na vse tiste vdihe in izdihe ponosna. Potrebovala sem gorje in še več gorja, da sem se predramila iz nočne more. In zdaj sem tu. Ustvarjam in se izražam. Pišem. Sledim sebi in ne več samo stojim. Pravzaprav tečem. Naprej. Samo naprej. Tja, koder vidim ta velika vrata. Prehod. Kot bi mu moja želja vdihnila življenje; in kot da so me tekom vse te vijugaste poti prav sanje potrpežljivo potiskale naprej.

Da, čas je, da stopim iz ozadja. Da preboj, ki se mi obeta, ne le doživim, ampak ga občutim. Z vsem, kar diha v meni. Z vsem, kar bije, me potiska naprej ter me končno postavlja tja, kamor spadam.

Veselim se vsega, kar prihaja. Vsega, kar bom še ustvarila. Prebrala. Delila. Izrazila. Čutila. In obljubim, da bom pisala še pogumneje, pri tem pa se vsak dan zahvalila za svobodo, da lahko skrbno izbrane besede mojih najglobljih kotičkov s takšno nežnostjo najdejo pot tudi do Tebe. Do tvojega srca. Do tega, za kar si tudi ti ves čas vedel, da je resnično.

Z ljubeznijo, Petra