Čeprav resnica ni vedno rožnata in pogosto boli, bom vselej na strani resničnega

Dragi Bralec,

o pisateljevanju nikoli nisem razmišljala tako resno, kot se mi identiteta o njem pretaka zadnjih osem mesecev. Pred izdajo prvega romana pisanja nisem videla kot nekaj, kar osmisli moj celoten obstoj. Potem pa se je rodil prvenec Med vsemi njunimi svetovi, jaz sem pisala še bolj intenzivno (in organizirano!) ter začela čutiti tok, proti kateremu nisem več želela plavati. Ko enkrat izkusiš višave, življenje v normali postane dolgočasno. In da, vsak dan, ko se zjutraj odpravim na delo, se zavedam, da je vse to samo matrica in da moram še nekaj časa delati za druge, preden si kariero zgradim iz svojega poslanstva in ljubezni. Priznam, ko imaš energijo povsem drugje, je to hudičevo težko. A je tudi ta služba samo začasna – in vem, da bo prišel dan, ko nadrejeni nad menoj ne bodo več imeli moči – saj bom sama gospodarica svoje poti – in svojih sanj.

Dober mesec nazaj sem dokončala svoj drugi roman. Drznem si reči, da sem se presegla. Zrasla. Ne le kot pisateljica, ampak kot ženska. Dan za dnem sem se dotikala bolečine junakov (in s tem praskala kraste iz lastnih ran), stopala v ogenj in se mu pustila preoblikovati. Ko sem založbi poslala izpopolnjeno zgodbo, sem čutila vse po vrsti. Ponos, ganjenost, hvaležnost, žalost, mehkobo in ranljivost. Bila sem tako presneto ponosna nase! Hkrati pa se s solzami nisem mogla v nedogled boriti. Zato sem jih osvobodila, jih začutila ter se ob več kozarcih penine spraševala, od kod se je ta otožnost vendar vzela? Če sem prvi vdih podarila še eni zgodbi, zakaj sem tako melanholična? Zakaj imam občutek, kot da je mojega življenja konec?

In potem se mi je posvetilo. Nisem toliko žalovala za procesom, kot za koncem notranje identitete, ki sem jo zgradila s pomočjo novega romana. Žalovala sem za verzijo sebe, ki je obstajala samo v tistem določenem ustvarjalnem prostoru. Za verzijo, ki je vsakodnevno pritiskala na rane, vztrajala in ostajala za prenosnikom, tudi ko bi lahko počela kaj drugega. Šla na primer na izlet. Se družila s prijatelji. Ampak ne; zgodba je morala biti napisana. Še ena nit, ki sem jo povlekla iz svojega čutečega srca. Še ena pripoved, ki se je v meni porodila ob občutkih, ki jih v nekem trenutku ne bi smela čutiti. A sem jih. Močno, intenzivno in resnično. Zato sem se vse skupaj odločila spraviti na papir.

Ker so me izzivi in rane življenja navdihnili za mnoge srčne pripovedi, ni čudno, da me je ideja za naslednji roman objela že leto dni nazaj. Neka sila me vleče v njegovo uverturo, v pisanje, v začetek. Vendar sem se tokrat odločila za krajši odmor. Na trenutke se mi zdi prisiljen, saj ideje z veliko hitrostjo kapljajo v moj nadobudni um, vendar se mi zdi prav, da si vzamem mesec ali dva premora. Tako zelo imam rada knjige! In ko pišem, se težko osredotočim na drugo zgodbo, zato v tem času redkokdaj preberem še kaj drugega. Moja knjižna polica pa postaja čedalje večja in razkošnejša. Januarja sem brala, kot bi mi gorelo za petami. Sem in tja me je še vedno premamila misel, da knjigo odložim in raje sedem za prenosnik, vendar sem se ji iz ljubezni do sebe uprla.

Fazo, v kateri sem bila meseca Januarja, rada imenujem faza inkubacije. Ideje so se sidrale v možgančke, srce je prihajalo do novih uvidov (kajti da, tudi srce se spominja bolečih in siromašnih trenutkov), jaz pa sem se smehljala dnevu, ko bom prstom ponovno pustila iz sebe izliti vse, kar je neprijetno, boleče in prežeto s takratnim strahom; hkrati pa iz tega kaosa ustvariti harmonijo, ki bo vnovič prikazala lepoto življenja in njegovih kontrastov.

Verjamem, da bo pisanje trilogije, ki sem si jo zamislila, najbolj boleče do sedaj. Verjetno bom pred začetkom prebrala še nekaj starih dnevnikov – tistih, ki se jih z namenom ne dotikam, saj me v predelu prsih in srca duši že samo energija, s katero sem pisala vanje. Vendar čutim, da moram vsem tistih tematikam dati prostor. Glas. Obliko. Ker najsi je še tako bolelo, je bilo resnično. Iluzija je lažje prebavljiva, a izbiram pogum - in zatorej resnico. Že res, da ni vedno rožnata in da pogosto boli – a je vseeno resnična. Resnično pa osvobaja.

Z ljubeznijo, Petra