Med vsemi njunimi svetovi: knjiga za vse, ki v jeseni iščemo nekaj resničnega

En jesenski pozdrav, dragi Bralec.

Si lahko misliš, da sem včasih sovražila jesen? Pravzaprav sem bila proti vsemu, kar ni bilo preplavljeno z žgočim soncem vročih mesecev. Delno zato, ker sem bila otrok poletja, delno pa zaradi svoje odločene nepripravljenosti sprejeti mraz. Toda človek se spremeni. Zraste. Izkušnje, ki jih doživi na poti, ga prisilijo v razcvet – ali pa njemu nasproten propad. Pravzaprav sem nekaj ljubečih besed o spremembi napisala ravno znotraj romana, ki ga trenutno pišem:

In ne, ni enostavno. Sestaviti se na novo zahteva pogum. Vztrajnost. Disciplino. Predvsem pa moraš goreti od želje po tem, da postaneš sprememba – ne glede na to, kako zastrašujoče se je v svetu znajti v koži, ki je še nisi nosil.

Da, redko kaj me je včasih ganilo. Toda ko sem se po ljubezni, ki to ni bila, odločila sestaviti na novo, sem vzljubila vse tisto, kar sem prej prezirala. Vse, česar sem se bala. Zato sva si pa s Stelo, protagonistko romana Med vsemi njunimi svetovi, tako zelo podobni; sicer pa je njen lik osnovan na meni, zato si niti ne bi mogli biti preveč različni.

Zgodba, ki s svojo iskrenostjo in rahločutnostjo v nas prebuja speče dele ter jih ljubeče popelje na čustveno potovanje, je izšla poleti. Kot ljubezenski in psihološki roman, ki se dotika odnosov in tematik, ki jih morda ne upamo vedno izgovoriti na glas, je torej popolna za poletno branje. Vendar pa nas njene plasti prav zapeljivo peljejo v tišino in tisti notranji umik, ki je značilen za jesenski čas.

Knjiga Med vsemi njunimi svetovi je trenutno za izposojo na voljo v več kot petdesetih knjižnicah po Sloveniji, tako da izgovora za mehko razvajanje v udobni postelji, s toplim čajem v eni in dobro knjigo v drugi roki, ni več.

Zakaj je torej moj prvenec odlična bralna izbira v jesenskih dneh?

1. Introspektivno vzdušje: jesen je čas, ko se umirimo in začutimo. Ne hitimo več divje naprej, ampak se ustavimo ter obrnemo k sebi – vase. Nenazadnje se vse začne v nas. Ta misel je poudarjena tudi v zgodbi, ki celi naše rane in nam pomaga odpreti oči. Namreč tisto, kar je bolelo, ni mogla biti ljubezen. Zato ni razloga, da se krivimo za nekaj, čemur že od začetka ni bilo namenjeno obstati. Tako kot se Stela in Tim učita izpuščati težo preteklosti, tako lahko tudi mi v trenutku najtemnejše noči v sebi najdemo žarek, ki nam osvetli pot naprej.

2. Čustvena toplina: moj namen ni pisati fantazijskih zgodb z izkušnjami, ki so nam izven dosega. Moja želja se je potopiti v sleherno bit naše notranjosti in izraziti tisto, za kar pogosto zmanjka besed. Zato so liki v zgodbi večplastni in da, precej podobni meni, tebi, nam. Tako kot smo od preteklosti različno prtljago podedovali mi, tako jo s seboj na plečih nosita tudi Stela in Tim. Vendar pa bolečina ne označuje konca. Pravzaprav šele z njo vstopimo skozi vrata novega začetka – skozi dimenzijo, v kateri se imamo moč znova sestaviti, se preoblikovati in postati verzija sebe, ki je nič več ne drži nazaj. Hrepenenje, ki se prepleta skozi zgodbo in združuje naše like, pa se popolno staplja z jesenskim vzdušjem ter njegovo potrebo po povezanosti.

3. Atmosfera: ker roman nosi paleto emocij in napetosti, se njegova sporočila v tihih jesenskih dneh začutijo še bolj izrazito.

4. Odpuščanje in notranji mir: jesen in zima ne označujeta popolnega nedelovanja. Še vedno so namreč prisotni premiki – a gre za premike navznoter, ne toliko naprej. Ko pade mrak in ko smo soočeni s samimi seboj, veliko lažje osvetlimo dele, o katerih med poletjem nismo imeli ne časa, ne kapacitete razmišljati. Bolečina. Žalost. Razočaranje. Izdaja. Jeza. Zamera. Tako enostavno je gojiti zamero do nekoga, ki nas je ranil, kajne? No, če se je bilo sredi vročih mesecev skoraj nemogoče dotakniti odpuščanja, je v krajših dneh to zagotovo lažje. Protagonista nam zato s svojo zgodbo o ranah in poskusih odpuščanja nastavita ogledalo. Smo zmožni videti preko? Ali lahko ego postavimo na stran in resnično začutimo bistvo odnosov? Ker so na koncu tisti, ki nas najgloblje ranijo, k nam poslani kot naši največji učitelji. Duše, ki nas najbolj ljubijo, nam bodo prav iz ljubezni zlomile srce - kajti šele pristna bol nam ima moč zares odpreti zaspane oči. Ko se vse naše pretekle verzije povsem sesujejo vase, se lahko začnemo graditi na novo – brez omejitev in z znanjem, ki nam brez bolečine ne bi bilo dosegljivo.

Odlomek iz romana Med vsemi njunimi svetovi:

Da, postala je drugačna. Ni se več obsojala. Sprejela je sebe, svoje odločitve in preteklost, ki jih je odsevala. Soočila se je s strahovi in se osvobodila. Kajti nič nas nikoli ne obvladuje bolj, kot strah, ki se ga nikoli nismo naučili razumeti.

Predvsem pa se je naučila odpuščanja. V prvi meri je morala odpustiti sebi, da si je iz vzorcev, na podlagi katerih je nevedno delovala, prizadejala toliko gorja. Če je želela svobodno zadihati, si je morala predvsem odpustiti za šibkost, ki jo je vlekla iz enega ljubezenskega odnosa v drugega.

5. Prava ljubezen: včasih sem se spraševala, ali nam je ljubezen kot ta večno opevana esenca na planetu Zemlja sploh dosegljiva? Okoli mene je bilo vedno toliko izdaj, prevar in tistega ostrega nasprotja ljubezni, da sem za trenutek vanjo podvomila. Pa vendar – ljubezen živi. V meni, v tebi, v vseh nas. Toda ljubezen nima potrebe izstopati. Ne rabi biti glasna in vseprežemajoča. Ona preprosto samo je. Zato gremo včasih mimo nje. Jo spregledamo. Naučeni smo, da nas mora od ljubezni razganjati, in da – kako so že rekli naši starši – moramo slišati rasti travo ter čutiti metuljčke v trebuhu. Nihče pa nas ni naučil, da prava ljubezen ni fizični impulz, ampak premik v duši. Pogled vase. Dom. Mir. Zato je knjiga Med vsemi njunimi svetovi popolna sopotnica za jesenko branje – prikazuje različne oblike ljubezni in navezanosti, hkrati pa skozi razvoj naših likov pojasni in pokaže, kako se v resnici čuti ljubezen – in kje se začne.

Z ljubeznijo, Petra