Cenjeni Bralec, danes si dovolim biti malce jokava (v pozitivnem smislu). Namreč tako zelo sem ganjena … Hvaležna sem vsakemu, ki začuti klic moje resnice, mojih besed in mojih zgodb. Že samo zavedanje, da ste tam, berete in se skozi poglavja sprehajate po kotičkih moje duše, me vsakič znova navdaja s hvaležnostjo. Celo goro nje, v bistvu. Vaši komentarji in povratne informacije na moj prvenec me vedno znova posrkajo v enega izmed mavričnih svetov. Ker zame to niso samo bes

Cenjeni Bralec, Dnevi prvega meseca v letu 2026 se počasi iztekajo, jaz pa si mislim: kaj niso konci čudoviti? Vedno obljubljajo nove začetke, nove priložnosti in izkušnje, za katere smo bili ustvarjeni. Kot sem zapisala v romanu Med vsemi njunimi svetovi : Se je bila sploh sposobna brzdati? V srcu je nenazadnje le bila divji otrok. Divja ženska. Nekdo, ki se je odločil, da bo ljubil, četudi bo ljubezen njegov konec. A jo je iz nekega razloga vedno vračala na začetek. Opo

V vsakem od nas obstajajo svetovi, ki jih poskušamo poravnati z drugimi; se jih dotakniti in povezati. Toda vsakemu svetu vlada ego z drugačnimi strahovi. Pozabili smo namreč, da je Ljubezen edina resnica, ki se ji je vredno zavezati.

Dragi Bralec, čeprav zaradi službenih obveznosti letos po dolgem času nisem čutila prazničnega vzdušja, sem v zadnjih dveh tednih Decembra vse nadoknadila. Po tem, ko se um sprosti in ko se duša umiri, človek stvari vidi čisto drugače . Jasneje in bolj intenzivno. Kot bi nehali živeti skozi zunanja pričakovanja in končno prisluhnili srcu. Močno verjamem, da nam je že od samega začetka namenjeno več. Manj stresa in več užitka. Manj načrtovanja in več proslavljanja. Manj graj

Cenjeni Bralec, Že nekaj let si ob vsakem prehodu v novo leto ponavljam mantro: » To bo najboljše leto doslej! « In vsako leto je boljše. Bolj polno. Več je mene v njem. Mojega srca. Moje strasti. In bolj kot se ji predajam, srečnejša sem. Zato VEM, da bo leto 2026 zame eno najpomembnejših do zdaj. In da, absolutno sem več kot pripravljena. Tektonski premiki? Tu sem. Najostrejši vrhovi gora? Povzpela se bom na vas. Kajti to je moje leto. Vseeno pa sem hvaležna tudi za vsa

Leto 2025, hvala. Čeprav sem v preteklosti prešla temo, v kateri sem se kot parajoč ton žalostinke raztapljala in izgubljala, je moje življenje naposled le krenilo v pravo smer. Sicer nikoli nisem bila pristaš definiranja tega, kaj je prav in kaj narobe, a zgodbe srca govorijo same zase. Leta 2024 sem se z mami udeležila delavnice, na kateri je vsak gost prejel darilno vrečko z naključno orakeljsko karto. Še danes me gleda izza knjižne police: » Želiš pisati? Potem je to tv

Čas je, da stopim iz ozadja. Da preboj, ki se mi obeta, ne le doživim, ampak ga občutim. Z vsem, kar diha v meni. Z vsem, kar bije, me potiska naprej ter me končno postavlja tja, kamor spadam.

Dragi Bralec, Ne vem, ali bom ta zapis sploh kdaj objavila, a moram pisati. Moram dati ven. Preveč je tega, kar čutim, preveč boli, hkrati pa me solze osvobajajo na način, ki jim ga ne bi pripisala. In da, ob misli, kako močno lahko čutim ta svet in ljudi v njem, mi gre ponovno na jok. Bodisi naj bo to knjiga, serija, film, pripovedovalčeva izkušnja ali pesem – vse, kar nosi zgodbo, se me dotakne. In ko rečem, da se me dotakne, tega ne mislim samo kot občutek. Ne, ta je než

Nisi sam. In nisi nepomemben. Daleč od tega. Tvoje življenje šteje. Tvoj smisel za humor je nalezljiv. Morda se ti zdi, da si ga izgubil nekje med neizživetimi objemi in neizrečenimi besedami, a to še ne pomeni, da si izgubil sebe. Veš, včasih smo tako osredotočeni v eno točko v času, v eno misel, v eno prepričanje – da spregledamo blagoslov, ki ga predstavljamo drugim. Mimoidočim. Kolegom. Prijateljem. Sosedom. Svojemu hišnemu ljubljenčku. Če ne bi imel iskre, ne bi bil tu.

Bralec, lepo pozdravljen. Letos sem imela priložnost biti del 41. slovenskega knjižnega sejma ne le kot bralka (v tej vlogi sem ga obiskala v soboto ter nakupila toliko knjig, da bom morala verjetno nadgraditi svojo knjižno omaro), temveč kot umetnica, pisateljica, avtorica romana Med vsemi njunimi svetovi . Stala sem na mestu, kamor sem včasih zgolj pogledovala. Z bralci sem navezala pristen, topel stik in zaplavala v pogovore, ki so balzam za mojo čutečo dušo. Namreč kaj j

Prav lepo prijetno pozdravljen, dragi Bralec in dobrodošel v svetu zgodb, ki nas polnijo od znotraj! Samo še nekaj dni nas loči do najbolj čarobnega in vesela meseca v letu, pa vendar je za mnoge tovrstni čas prej naporen kot sproščujoč. Ob toliko obveznostih hitro pozabimo nase. Čeprav se premikamo naprej, ne čutimo zares poti pod sabo. Naša pozornost je zahtevana s strani toliko različnih segmentov, da naglica na koncu žal postane nekaj povsem običajnega. Pozabimo na umirj

Dragi Bralec, danes sem bila priča sinhroniciteti, ki mi bo za vselej ostala v spominu. Ravno sem se posvečala urejanju romana, ko sem od prijateljice v sporočilu prejela povezavo do prostovoljnega, dobrodelnega pisanja pisem starejšim : " Tole ti prepošljem, če te slučajno zanima, ker rada pišeš. " In seveda je moja duša ponovno začela poplesovati po sobi, se zahvaljevati Vesolju in vsem silam, ki v moje življenje privabljajo vse te ustvarjalne navdihe ter me vzpodbujajo,

Dragi Bralec, ker je svet v preteklosti večkrat razočaral (in s tem ljudje v njem), sem do raznoraznih dogodkov ter druženj začela postopati previdno. Tako kot Stela v romanu Med vsemi njunimi svetovi , tudi jaz ob vstopu v prostor najprej opazujem – od predmetov, ki o udeležencih vedno povedo več kot mislijo, do energije, s katero se gibljejo po prostoru. In šele ko se prepričam, da je varno, se moje telo sprosti. Včeraj je založba 5KA organizirala prednovoletni dogodek

Pozdravljen, Bralec. Čeprav me je ideja za naslov romana Med vsemi njunimi svetovi od znotraj objela šele proti koncu pisanja zgodbe, pa sem naslovnico zelo jasno videla že od samega začetka. Sicer niti takšna, kakršno sem prvotno imela v glavi – a je veliko, veliko boljša. Sprva sem globino, ki se je dotikam v romanu, želela izpostaviti s črnim ozadjem in belim mostom, ki vodi od enega junaka do drugega – a je nežnost, prelita v zgodbo, zahtevala drugačen razplet. Prizna

Cenjeni Bralec, prav lepo te ponovno pozdravljam na enem meni dražjih zapisov. Sicer sem po naravi bolj jutranja kot nočna ptica, vendar danes nikakor ne morem umiriti uma. Po službi sem najprej naredila trening za moč (gibam se skoraj tako rada kot pišem), nato pa sem do poznih ur brala ter urejala svoj najnovejši roman. Ker mi torej glava dela sto na uro, sem se njeno energijo odločila izkoristiti in s teboj deliti najbolj priljubljene citate iz psihološko ljubezenske pri

En jesenski pozdrav, dragi Bralec. Si lahko misliš, da sem včasih sovražila jesen? Pravzaprav sem bila proti vsemu, kar ni bilo preplavljeno z žgočim soncem vročih mesecev. Delno zato, ker sem bila otrok poletja, delno pa zaradi svoje odločene nepripravljenosti sprejeti mraz. Toda človek se spremeni. Zraste. Izkušnje, ki jih doživi na poti, ga prisilijo v razcvet – ali pa njemu nasproten propad. Pravzaprav sem nekaj ljubečih besed o spremembi napisala ravno znotraj romana,

Cenjeni Bralec, kot mala punčka nikoli nisem imela ne vem kako zelo velikih sanj. V obdobju, ko sta bila starša še skupaj, mi ni manjkalo absolutno nič. Po njuni ločitvi pa je nek del mene počil – in se razlil na mestih, ki si še dolgo niso opomogla. Ko so me torej vprašali, kaj želim postati, ko odrastem, nisem znala oblikovati končnega odgovora. Nekaj časa mi je bila všeč ideja zdravnice, ki bi pomagala bolnim. Nekaj časa sem bila navdušena celo nad vlogo pravnice, ki bi

En prisrčen pozdrav, dragi Bralec. O knjigi Med vsemi njunimi svetovi zelo rada pišem (in govorim), ker je ne smatram za tipično poletno branje, ampak za popotovanje, ki odstira pogled vsemu, kar mora biti videno, zaznano, (za)čuteno. Nismo bili rojeni v ta svet, da bi delovali v načinu avtopilota, ampak da vzamemo življenje v svoje roke ter iz njega napravimo umetnino. Nismo prišli sem, da bi sledili množici in se skrivali pod narekom strahu, temveč da si upamo izstopiti,

Lepo pozdravljen, Bralec. Če nas zima umiri in osredini, nam poletje požene kri po žilah. Nagovarja nas k večji aktivnosti, pri tem pa nas vztrajno (in upravičeno) prepričuje, da je mogoče prav vse. Sama obožujem poletje. Je pa res, da se po nekaj s soncem obremenjenih mesecih razveselim tudi jeseni in njenega dežja. Saj veš, ravnovesje. Pa vendar; ker je poletje še vedno tu in ker naša duša pogosto hrepeni po tem, da jo različne zgodbe odpeljejo drugam – v tople noči in t

Bralec, lepo pozdravljen. Nobena skrivnost ni, da sem svoj prvi blog začela pisati že več kot deset let nazaj. V bistvu sem se s pisanjem prvič srečala že v osnovni šoli – pa ne govorim o spisih pri urah slovenskega jezika (ki sem jih mimogrede oboževala) – ampak o zapisih v obliki dnevnika. Sprva se mi je zdelo zanimivo, da pišem o tem, kaj se mi je čez dan dogajalo – kaj sem se igrala s prijateljicami in koliko domače naloge sem imela (vem, fuj). Proti koncu osnovne šole j